Ameriška demokratska stranka bo imela jutri volitve, kakršnih si ni želela. Tridnevni kongres v Atlanti bo sklenila z izbiro novega predsednika nacionalnega odbora stranke, obeta pa se tesen boj, kar je v teh volitvah vedno slab znak. Govori namreč o tem, da stranka nima pravega političnega voditelja in da je notranje razcepljena. Natanko to se dogaja potolčenim demokratom – v Beli hiši sedi republikanec, v obeh domovih kongresa so v manjšini, imajo pol manj guvernerjev kot republikanci (32:16), večino v le dvanajstih kongresih zveznih držav (republikanci v 32). Povrhu je nezaceljene rane pustila lanska sporna tekma za predsedniškega kandidata stranke, ko je nacionalni odbor z njegovo kasneje odstopljeno predsednico Debbie Wasserman Schultz na čelu kršil zahtevano nevtralnost in favoriziral nekdanjo zunanjo ministrico Hillary Clinton pred senatorjem Berniejem Sandersom.
Njun ostri boj je razgalil tudi različne poglede na prihodnost stranke. Demokrati so zato pred vprašanjem, ali naj se držijo sredinske smeri in obenem nekako novačijo bolj liberalno krilo, sindikate in delavski razred ali pa naj se pomaknejo k stališčem, ki jih je zagovarjal Sanders, od nasprotovanja prostotrgovinskim sporazumom do stopanja na prste Wall Streetu ter razkolu med bogatimi in vsemi drugimi. Del odgovora na to vprašanje bo dal tudi izbor predsednika nacionalnega odbora stranke.
Boj drugokategornikov
V nasprotju z Evropo so stranke v ZDA manj hierarhične. Njihov prvi človek je predsednik države, če ga imajo, ali vodstvo v kongresu, a v vsakem primeru so središča moči bolj razpršena. Predsednik nacionalnega odbora pa je predvsem organizacijski poveljnik, ko je treba zbirati denar za stranko, pomagati kandidatom k izvolitvi na vseh ravneh, pripraviti in izvajati program stranke ter organizirati strankarske volitve in konvencijo. Zato se za ta položaj praviloma potegujejo drugokategorniki, ki so se zavedeli, da na najvišje položaje ne morejo. Predsednik nacionalnega odbora republikancev je bil denimo Reince Priebus, zdaj šef Trumpovega kabineta.
Zaradi položaja, v katerem so se znašli demokrati, pa imajo letošnje volitve predsednika odbora več teže. Nakazale bodo, v katero smer želi stranko pomakniti večina, pa tudi sam predsednik odbora bo imel nekaj več politične moči kot sicer, dokler demokrati na zveznih volitvah česa ne osvojijo. In prav to bo njegova prva velika naloga: priprava na kongresne volitve 2018.
Boj za 224 glasov
Kandidatov je devet, v ospredju pa sta dva, ki nekako predstavljata glavni struji v stranki. Prvi je Keith Ellison iz Minnesote, ki je bil prvi musliman, izvoljen v kongres. Za njim stojijo tisti, ki so željni sprememb in ki tudi glasno povedo, da so bile lanske volitve predsedniškega kandidata demokratov nepoštene. Podpira ga Sanders pa senatorka Elizabeth Warren ter po funkciji trenutno najvišji demokrat, vodja manjšine v senatu Chuck Schumer, ki ocenjuje, da bi zmaga »stare struje« odvrnila od demokratov vse tiste, ki jih je politično prebudil Sanders.
Njegov glavni protikandidat je minister za delo v Obamovi vladi Tom Perez. H kandidaturi ga je spodbujal Obama in velja za kandidata sredinskih krogov, tudi Clintonove. Oba kandidata sicer skušata poseči v politično sredino in bolj na levo ter stranko rešiti pred trenji. Obenem imata oba pred očmi cilj zbrati glasove vsaj 224 od 447 članov stranke z volilno pravico. Perez naj bi jih imel zagotovljenih 180, Ellison po neuradnem štetju morda kakšnega manj.
Volitve lahko potekajo v nedogled, vse dokler nekdo ne dobi večine. V primeru slepe ulice se kot mogoča alternativa omenja še mnogo večja politična neznanka – 35-letni župan mesta South Band v Indiani Pete Buttigieg.
