V ZL opozarjajo, da se je država po spremembi zakona o socialnovarstvenih prejemkih, ki je olajšal dostop do socialne pomoči in varstvenega dodatka, lotila revnih z novimi varčevalnimi ukrepi. Po besedah poslanca ZL Mihe Kordiša so začeli centri za socialno delo (CSD) zavračati prošnje za socialno pomoč in varstvene dodatke v primerih, ko ima prosilec polnoletne otroke. Pri tem se, kot pravi, sklicujejo na 40 let star zakon o zakonski zvezi, ki določa, da mora polnoletni otrok »preživljati starše po svojih zmožnostih«.
»Tak represivni pristop do socialno najbolj ogroženega dela populacije ostro zavračamo. Gre za vračanje v predmoderno družbo, v kateri je vlogo socialne države opravljala družina,« je ogorčen Kordiš. V ZL menijo, da bi morali biti socialni prejemki namenjeni razbremenitvi otrok, ne pa, da bodo potomci revnih staršev prikrajšani tudi sami. Pri tem opozarjajo, da zakon ne določa nobenih meril za izjeme, zato je presoja neenaka in prepuščena posameznemu socialnemu delavcu.
Kordiš je prepričan, da so centri za socialno delo začeli dosledneje in strožje kot doslej uporabljati to po njegovem zastarelo določilo po navodilih ministrstva za delo, ki naj bi s tem želelo izničiti učinek spremembe zakona o socialnovarstvenih prejemkih. Ta je, kot je znano, s 1. februarjem odpravila zaznambo na nepremičnini in obveznost vračanja socialne pomoči oziroma varstvenega dodatka za dediče prosilcev, ki imajo v lasti nepremičnino v vrednosti do 120.000 evrov.
Otroci so po zakonu dolžni preživljati starše
Ministrica za delo Anja Kopač Mrak je v odgovoru Kordišu zapisala, da centrom za socialno delo ni pošiljala navodil za doslednejše izvajanje zakonodaje. Jih je pa zaradi povečanega števila vprašanj spomnila tako na dolžnost preživljanja kot na določbe zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa vzajemno dolžnost preživljanja med starši in otroki. To pomeni, da so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, medtem ko je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti.
Sendi Murgel iz Skupnosti centrov za socialno delo dodaja, da se praksa v centrih za socialno delo po spremembi zakonodaje ni spremenila in da so bili centri za socialno delo v postopku odločanja o pravici do varstvenega dodatka tudi že doslej dolžni preveriti, ali prosilca preživljajo njegovi otroci oziroma ali imajo z njimi sklenjen dogovor o preživljanju. Kot pojasnjuje, se lahko prosilec in njegov polnoletni otrok prostovoljno dogovorita o preživljanju, če prosilec privoli, pa lahko center za socialno delo sam odredi preživnino ali pa se o njej dogovorijo na sodišču.
Preživnina se po pojasnilih ministrstva za delo določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, ki se lahko odloči, da bo staršem plačeval preživnino ali jih vzel k sebi oziroma jim kako drugače zagotovil preskrbo. Izjeme pri zagotovitvi preživljanja so potomci, ki sami prejemajo socialno pomoč oziroma staršev ne zmorejo preživljati. Polnoletni otrok tudi ni dolžan preživljati katerega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval obveznosti do njega.
Neenaka obravnava
Problem izvajanja omenjenega določila je v arbitrarnosti in neenakosti obravnave. Medtem ko naj bi, kot trdi Murglova, ta pravila v CSD Ljubljana Bežigrad, kjer je bila prej zaposlena, dosledno upoštevali, pa je povsem drugače v CSD Ljubljana Center. »Čeprav za to obstaja zakonska podlaga, pa se pri nas ne spomnimo niti enega primera, da bi za varstvene dodatke obremenjevali polnoletne otroke. Vsekakor pa zaradi spremembe zakonodaje nismo začeli niti ne mislimo uvajati varčevalnih ukrepov pri revnih,« poudarja Zvone Mikič, direktor CSD Ljubljana Center.
