Čeprav so postopki imenovanja ravnateljev zakonsko razdelani do zadnje podrobnosti, v praksi še vedno prihaja do zapletov in celo šikaniranja kandidatov, ki niso po meri tega ali onega interesa. Zlasti v manjših lokalnih okoljih, povedo na šolah, utegne biti roka župana ali kakšnega drugega veljaka (pre)dolga… Ministrica Maja Makovec Brenčič se je zato odločila, da znova uveljavi rešitev, ki je veljala do leta 2006. Ministrstvo naj bi k izbranemu kandidatu po novem spet dajalo soglasje, in ne več le neobvezujočega mnenja kot doslej. Postopek naj bi bil poslej tudi bolj pregleden. Če bo za ravnatelja kandidiral nekdanji ravnatelj, učitelj ali član sveta zavoda, se bo moral izločiti iz vseh postopkov. Doslej je namreč lahko glasoval tudi sam zase.
Novost prinaša predlagana novela zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki je sicer začasno zamrznjena. Koalicijski partnerji se morajo, kot je znano, najprej uskladiti glede določb, ki zadevajo zasebno šolstvo.
Zmeda pri imenovanjih
Na ministrstvu za izobraževanje poudarjajo, da postopki za imenovanje ravnateljev svetov zavodov (vrtcev, osnovnih, srednjih šol…) kljub zakonu in navodilom v okrožnicah še vedno povzročajo številne nejasnosti in zaplete. Na osnovni šoli Preddvor se, na primer, v svetu zavoda tako dolgo niso mogli zediniti glede kandidata, da je ministrstvo 15. februarja moralo imenovati vršilca dolžnosti ravnatelja – ki sploh ni bil med kandidati. Prihaja tudi do korupcijskih tveganj, zlasti tveganja nasprotja interesov. KPK je recimo že pred štirimi leti opozorila, da kandidat za ravnatelja, ki kot član sveta šole glasuje o svoji kandidaturi, daje prednost zasebnemu interesu pred javnim, kar je seveda nesprejemljivo.
Tudi v prihodnje si bo moral svet vrtca ali šole pridobiti mnenje zaposlenih, mnenje lokalne skupnosti in mnenje sveta staršev. V skladu z novelo bo moral izbrati kandidata in obrazložen predlog poslati ministru. Tudi ta bo moral svojo pozitivno ali negativno odločitev obrazložiti. Če s predlaganim kandidatom svet zavoda ne bo soglašal, bo moral postopek za imenovanje ravnatelja ponoviti. Enako bo potekala tudi razrešitev ravnatelja, razen če se bo ta strinjal z razrešitvijo. Število predstavnikov treh interesnih skupin ostaja enako: zaposleni bodo še naprej imeli pet predstavnikov, lokalna skupnost in starši pa po tri. To rešitev je z željo, da bi moč skupin uravnovesil, spremenil minister Milan Zver, a jo je Pahorjeva vlada v strahu pred preveliko močjo lokalnih skupnosti in na pritisk sindikatov odpravila. Po mnenju mnogih ravnateljev sedanja rešitev ni najboljša, saj zaradi premoči zaposlenih ravnatelji tem popuščajo tudi takrat, ko to ni v prid ne šoli ne otrokom.
Prevplivni župani
Mnenja ravnateljev o ponovni uvedbi ministrovega soglasja so deljena. »Zlasti v majhnih lokalnih skupnostih so imenovanja ravnateljev lahko prave grozljivke. Lokalni šerifi si demokratične postopke zamišljajo zelo po svoje, ravnatelji so pogosto njihovi politični talci,« je prepričan Dušan Merc, ravnatelj ljubljanske OŠ Prule, ki je spremembi naklonjen. Opozarja pa, da bi moralo ministrstvo moč, ki mu jo daje sprememba, uporabljati po jasnih merilih, ki jih zdaj ni. »Minister Gaber se v postopke ni vpletal; soglasje je zavrnil izjemoma, mislim, da samo v enem primeru. Brez težav ga je dal tudi meni, čeprav sem bil njegov velik kritik.«
Tudi po mnenju Nives Počkar, direktorice Šolskega centra Ljubljana in predsednice združenja srednješolskih ravnateljev, bi bilo prav, da nad formalnim postopkom bdi ministrstvo, da ne bi prihajalo do napak. Spomni se primera na Primorskem, ko se je neka ravnateljica, ki s ponovno kandidaturo ni uspela, pritožila, sodišče ji je ugodilo, in šola je tako dobila še drugo ravnateljico. Na Koroškem pa je na postopek prek predstavnikov v svetu šole vplival neki lokalni veljak, ker ravnateljica ni hotela najemati prostorov pri njem. »Ravnatelji pa nismo nikoli imeli v mislih, da bi po novem minister vsebinsko odločal o kandidatu, kar omogoča novela. To lahko privede do političnih zlorab,« se boji Počkarjeva.
Ravnatelj OŠ Stična Marjan Potokar poudarja, da bi v šoli predvsem potrebovali več zaupanja, in dodaja, da postopek izbire traja predolgo: »Še predsednika države prej izberemo,« se jezi. Po Potokarjevem mnenju so neredko vir težav tudi starši s svojimi previsokimi pričakovanji glede koristi otrok in preskromnim poznavanjem zakonov. Tudi po njegovem mnenju ne bo nič narobe, če bo soglasje k imenovanju dajal minister, a le, »če bo odločal strokovno in verodostojno«.
