Iztok Čop: Stanje v slovenskem veslanju je alarmantno

Misel o selektorskem delu me je že nekaj časa dražila. Toliko let svojega življenja sem že posvetil veslanju in tudi toliko dobrega sem potegnil od tega športa, da me je to mikalo. A sočasno se mi je zdelo, da mi časovno ne bo zneslo in da je za vse skupaj še malce prezgodaj. Želel sem si, da bi to funkcijo prevzel čez dve, tri leta, ko bi se mi iztekle nekatere druge funkcije in obveznosti. A žal je stanje v slovenskem veslanju tako alarmantno, da sem se odločil takoj ugrizniti v kislo jabolko.

To je bil tudi moj glavni pomislek, ko sem se odločal. Če iskreno povem, prvič v družinskem krogu nisem takoj dobil brezpogojne podpore in zelene luči pri tej odločitvi. A selektorsko delo se tudi v veliki meri pokriva z mojim profesionalnim angažiranjem v lastnem podjetju in sodelovanju z italijanskim Filippijem, prisoten sem na večini mednarodnih tekmovanj. Verjamem, da bom lahko uskladil številne obveznosti, čeprav bo vse prej kot lahko.

No, mogoče sem se že po kratkem času bolj ali manj sprijaznil s tem nazivom. Čeprav je morebiti ta funkcija imela prej napačen naziv: da je bil glavni trener v bistvu tudi selektor, torej ena oseba v dveh vlogah, zdaj bo to bolj ločeno. Ko bomo vzpostavili želeni sistem in določili pravila igre, bodo trenerji to izvajali na treningih in pripravah, zato moja stalna prisotnost seveda ne bo nujna. Organizacijsko gledano sem zdaj jaz na koncu tisti, ki med drugim potrjuje sestave reprezentanc, reprezentančne kandidate in postavlja kakovostna merila. Dobro je, da je pri teh zadevah nekdo nekoliko od zunaj, ne pa neposredno vpleten v treninge in klubske zgodbe. V preteklosti je bil glavni trener pogosto izpostavljen očitkom, da v reprezentanci forsira veslače iz svojega kluba, zdaj pa bom imel kot selektor določeno distanco. Verjamem, da se bom s trenerji dobro ujel, čeprav sem v tem poslu še povsem svež in čeprav smo trenutno v fazi med utečeno prakso prejšnjih let in novo. A posebej me veseli to, da sem dobil stoodstotno podporo trenerske komisije. Brez te podpore bi bilo nesmiselno vztrajati na tem položaju.

Ne, trenutno zares ni potrebe za to.

Stvari so dobro delovale, dokler je bila reprezentanca sestavljena le iz tekmovalcev blejskega kluba, ko je šlo za sočasnost klubskega in reprezentančnega dela. Ko pa se je baza tekmovalcev začela širiti, so glavni ljudje v klubih imeli vedno več obveznosti tudi z reprezentančnimi akcijami. Ob tem niso imeli možnosti ali pa tega tudi niso opazili, da se jim zadeve v klubih podirajo, zato je prenehal tudi pretok iz mladinske v člansko kategorijo. Poleg tega smo ves čas imeli posadko ali dve, ki sta visoko kotirali na svetovni ravni, in se nihče ni obremenjeval s tem, da je zadaj nastajala velika luknja. Očitno ni bilo prave strategije, kar se je vrnilo kot bumerang.

Baza in članstvo v blejskem klubu sta številna, postavlja pa se vprašanje, zakaj v bližnji preteklosti klubu ni uspelo vzgojiti oziroma narediti nobenega veslača, ki bi bil del vsaj širše svetovne špice. Ob tem je bilo tudi nekaj smole: nekaj dobrih veslačev je pobegnilo na študij v ZDA, nekateri so iz različnih razlogov prenehali veslati, nekaj je bilo poškodb. Zato moramo športnikom ponuditi alternativo – možnost sočasnega šolanja in treniranja, da nam ne bodo vsi pobegnili na šolanje v tujino ali vesla obesili na klin. Ko dobijo štipendijo v tujini, je njihova športna kariera bolj ali manj končana, saj oddelajo samo še to, kar je na univerzi potrebno, potem pa je konec njihove veslaške zgodbe.

V naslednjih letih bi morali usposobiti tudi nekaj mlajših trenerjev, ki bi stvari vzeli v svoje roke. A trenerska vloga v reprezentanci je precej drugačna kot v klubu, zahteva več odsotnosti od doma in družine… Prihodnost je v mladih, vendar je treba najprej ugotoviti, kakšne so njihove trenerske ambicije, želje, cilji. Potem bomo lažje ugotovili in se odločili, na koga lahko računamo. Ali pa se bomo morali ozreti onkraj slovenskih meja in pravi kader poiskati v tujini. Vseeno sem prepričan, da imamo kar nekaj strokovnega kadra v Sloveniji, a to ni dovolj. Poleg strokovnosti so potrebni še ambicioznost, želja in energija posameznikov, kajti le golo izpolnjevanje delovnega načrta v tem poslu ni dovolj.

Moj načrt je, da bi mladi veslači, stari 14, 15 let, ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo videli možnost šolanja v bližini Bleda, mi pa bi jim na Bledu omogočili nastanitev in redne treninge. Šlo bi za usklajen režim šolanja in treningov, ob tem pa bi imeli vse perspektivne veslače na enem kupu in ne bi bili vezani le na skupne treninge ob koncih tedna, saj bi bili skupaj že med tednom, kar bi olajšalo delo.

Kmalu bomo projekt predstavili na seji izvršnega odbora zveze, potem pa ga bodo še klubi svojim veslačem, ki jeseni prihajajo v srednjo šolo. Smo v časovni stiski, ker morajo biti vpisi zaključeni že v marcu. Za zdaj potekajo intenzivni pogovori s srednjimi šolami, ki so zelo naklonjene naši ideji. Ni nujno, da bi bili novopečeni srednješolci v športnih oddelkih posameznih šol, ampak kar v rednih oddelkih. Program in način dela sta lahko prilagojena v tolikšni meri, da mladi športniki brez težav opravljajo svoje šolske obveznosti, ob tem pa tudi opravijo celoten trenažni proces. Doseči moramo, da bodo lahko sočasno uresničili svoje želje in cilje na obeh področjih in da se jim ne bo treba odločati med šolo in športom.

Najprej moramo poskrbeti za stalen priliv kakovostnih mladincev, ki bi se bili sposobni uvrščati v finala svetovnih prvenstev. To bi bila dobra osnova za nadaljnje delo, napredovanje in preboj v člansko kategorijo. Nov način in sistem dela bi se morala poznati v dveh, treh letih.

Nisem si zastavil nobenega časovnega roka ali glavnega cilja, da bi se na primer morala kakšna slovenska posadka uvrstiti na naslednje igre. Če se bo to zgodilo, bo super, a ni zahtev, pritiskov… Težko je verjeti, da bi se lahko v kratkem času prebili naprej z veslači, ki so zdaj stari dvajset let, na mlajše pa kratkoročno še ne moremo računati. Bolj imam v mislih OI 2024. Vseeno se ne želim osredotočati le na OI, ampak moramo predvsem zagotoviti načrtno in strokovno delo ter merila, da bodo veslači vedeli, kakšno kakovost morajo imeti in kaj morajo doseči, da lahko računajo na sedež v reprezentančni posadki. Če je nekdo najboljši v klubu ali celo v Sloveniji, a to ne zadošča za mednarodni preboj, pač ne bo v reprezentanci, kajti gledati moramo le absolutno konkurenco.

Seveda. S kritikami na lasten račun nimam težav, sem pripravljen nanje in sem jih pripravljen sprejemati. Dobro se zavedam, da imam težko in odgovorno nalogo, a sem se odločil, da bom skušal narediti in doseči tisto, za kar mislim, da je prav in kar najbolje znam. Če nam uspe spet dvigniti krivuljo uspehov navzgor, bo to super, če rezultatov morebiti ne bo in bom moral požreti kakšno kritiko na svoj račun, pa bo to majhna cena za to, kar počnemo. Upam, da nam bo uspelo, če pa v prihodnosti dobimo kakšnega boljšega in uspešnejšega selektorja, sem se pripravljen takoj in z veseljem umakniti.