Na obisk k evropskim političnim in vojaškim vrhom so prišli ameriški podpredsednik Michael Pence, obrambni minister James Mattis in minister za državno varnost John Kelly. Politična, vojaška in policijska trojka je pred prihodom vzbujala grozo.
Predsednik Donald Trump je obljubljal, da bo »zastarelemu« obrambnemu zavezništvu Nato odvzel ameriško podporo. Predvsem pa ZDA ne bodo več plačevale računa za evropsko varnost. Denar ali življenje. Prva evropska političarka, ki ga je obiskala v Washingtonu, je bila britanska premierka Theresa May, ki ji je izrekal tople komplimente, ker je Velika Britanija izstopila iz Evropske unije. Na več mestih je do Unije izrazil odkritosrčne antipatije in upanje, da bo še več evropskih držav izstopilo. Hkrati je napovedal spremembo ameriške politike do Ruske federacije, proti kateri je Evropa na nagovarjanje ZDA sprejela ekonomske sankcije. Nekaj nevljudnih besed pa je naklonil tudi Angeli Merkel in Nemčiji.
Od treh udarnih mož ameriške politike je bilo pričakovati vihar. Namesto tega je bilo slišati običajne fraze o »neomajni podpori ZDA zavezništvu Nato« in ritualne fraze o transatlantskih skupnih interesih in »brezkompromisni podpori tesnemu sodelovanju z Evropsko unijo«. Ostro pa so zahtevali, naj evropske članice povečajo svoje obrambne stroške do dveh odstotkov BDP. Vendar tudi to ni bilo nič novega. O dveh odstotkih sta sanjala že George Bush in Barack Obama.
Bombastičnost novega ameriškega predsednika je prevedena v diplomatski jezik mednarodne politike izzvenela zgolj kot računovodska zahteva po višjih evropskih sredstvih za obrambo.
Evropski državniki so si oddahnili. Vse bo isto, samo cena bo višja. Očitno obstajata dve ameriški politiki. Ena za doma in ena za tujino. Za tujino pa še vedno velja, da Evropa na vojaškem področju ne zna braniti sama sebe in za lastno varnost potrebuje oborožene sile ZDA. Američani pa so sklenili, da se jim v globalnem vojaškem izračunu bolj splača plačevati za obrambo Evrope kot resno jemati retorični avanturizem svojega predsednika. Praktično to pomeni, da Evropi ni treba za nič skrbeti, ker bodo ameriški marinci še naprej na Poljskem branili evropske meje pred Rusijo, na Balkanu pa Kosovo pred Srbijo. Evropa ne bo imela enotne lastne vojske pod evropskim poveljstvom.
Škoda, ker Trumpovi odposlanci niso nastopili z njegovim besom in razdiralno silovitostjo. Evropejci bi se morali mobilizirati in na hitro sestaviti skupno evropsko obrambno in migracijsko politiko, ZDA pa bi izstavili račun za plačevanje posledic njihovih avantur na Bližnjem vzhodu. Prisiljeni bi se bili o Evropi resno pogovarjali kot o celini, ki z največjim bruto produktom na svetu lahko vodi samostojno globalno politiko. Namesto o skupnih transatlantskih vrednotah bi se morali pogovarjati o ključnih razlikah v razumevanju varnosti. Namesto tega je norveški generalni sekretar Nata z olajšanjem ugotovil, da Trumpova »Najprej Amerika« ne pomeni »samo Amerika«. Pozabil je na kompetitivnost kot ključno vrednoto zahoda in ni napovedal tekme za prvo mesto. »Tudi Evropa« pa niti kot slogan ne deluje prepričljivo.
