Druge svetovne vojne se dotakne toliko, kolikor ta ostaja lepa – njen odzven vzvišene in idealizirane bolečine se čvrsto vzpostavi skozi uvodno recitiranje vojne poezije, nadalje pa se na to plat zgodovine kaj hitro pozabi. Namesto tega izbruhne predimenzionirana nostalgija, do katere se zasedba sicer intimno in iskreno opredeli, a poganja jo predvsem cinizem, zlasti o »rdečkastem socializmu«. Bolj kot na vsebinski ravni je ironija vpeljana v samo reprezentacijo, v kateri kolektivno telo izvajalcev in izvajalk (kot nekakšna čredna ameba) jugonostalgično retoriko preigrava v obliki svojevrstnih skečev, zborovskega petja, plesa, ki pa so strukturno ves čas natančni; poganja in soosmišlja jih koreografirani tempo (Gregor Luštek) in ritem glasbe (Branko Rožman).
V dogajanju se med izrečenim in prikazanim nemalokrat kaže namerni kratki stik, dogodkovnost učinkuje kot na videz nestabilna podstat, kot ranljivi tok, ki naj bi temeljil na nepredvidljivi improvizaciji, zato je atmosfersko zmuzljiv, razbit, včasih tudi načrtno iritanten. Gre za uprizarjanje, ki se upira biti predvidljivo gledališko in uživa v nenehnem izmikanju poenotenih kodov izvedbe in kota opazovanja (pravzaprav pa ga prav to dela najbolj gledališkega v pravem pomenu).
K temu veliko pripomore tudi drama Majakovskega, groteskna in nadrealna podoba ruskega proletariata in malomeščanske zakisanosti 20. stoletja, ki se poleg širše družbene in politične situacije tedanjega časa in prostora osredotoči na protagonista Prisipkina – tokrat preimenovanega v Iztoka Praprotnika. Priredba, ne glede na to, kako se od izvirnika odmakne, ohranja motive ljubezenskega trikotnika, poroke, usodnega požara in 50-letnega preskoka v prihodnost. Predstava s to dvojno linijo na eni strani stremi k zgodovinsko-družbeni angažiranosti, hkrati pa jo beremo kot ljubezensko melodramo. V svojem jedru obe bivanjski strukturi vsebujeta sorodne nagone, nenadne, iracionalne napade neke skupnosti nad tujkom, ki moti s svojo neprilagojenostjo konvenciji, skratka, dinamiki družine in države se pogosto križata. A avtorskega projekta se drži velik paradoks, fascinantno je namreč, kako ob vsej aktualizaciji Majakovskega, raziskovanju scenskega jezika in kreiranju vsesplošnega »sodobnega« duha mrgoli spolnih stereotipov. Gledamo do obisti glorificiranega moškega/sina, ki ga (prevarana) nevesta, ljubica in mati nenehno nalagajo s sentimentom in občudovanjem, po možnosti jokavim ali histeričnim. Moški »dirigirajo« skupnosti, prav tako uravnavajo celotno dogajanje, vsevedno komentirajo in moderirajo odrski proces. Ko molči moški (nemi lik Boruta Veselka) je to znak moči, distance in upora, ko to izvaja ženska (Maruša Majer kot ljubica Zoja), gre za zavrženost, nemoč. Prav ona pa v izvirniku nekje izreče: »Preživela sem petdeset let, in če pomislim, da bi pred temi petdesetimi leti skoraj umrla zaradi takšne gnide.« No, tovrstne retorike in dimenzij v predstavi ni.
