Ko kultno filmsko delo dobi svoje nadaljevanje, je izjemno zahtevno in težko nadaljevati kult v nedogled. Daleč od tega, da je glasbena spremljava, ki nam markira kultne filmske prizore v spomin, zmožna ponoviti takšen občutek. In četudi se zdi, da tisti filmski naslovi, ki ne sodijo ravno v območje filmskih sag in jih skladateljsko ne preigrava eno in isto skladateljsko ime, z inercijo svojega uspeha lahko uprizorijo dobrobit tudi za svojo glasbeno spremljavo, ni ravno tako.
Ustvarjalci kultnega filma Trainspotting so to zagotovo imeli na umu, ko so v nadaljevanju ekranizacije knjižne franšize pisatelja Irvine Welsha sestavljali glasbeno knjižico za istoimenski film. Še posebej občutljivo delo, če vemo, da je tako filmski prvenec kot tudi njegov pričujoči OST ali original soundtrack iz leta 1996 postal ne le kultno delo pop kulture, temveč milenijsko stičišče, na katerem so odraščale generacije filmskih in glasbenih konzumentov. Res pa je tudi, da režiser Danny Boyle in skladatelj Rick Smith slovita po sila prefinjenem okusu za glasbo in njeno filmsko simbiozo, ki celuloid vselej prestavi v višjo predstavo za naše vidno-slušne brbončice. Navsezadnje sta to režiser in skladatelj, ki sta planetarnemu avditoriju ob režiji otvoritvene slovesnosti olimpijskih iger v Londonu predstavila duet Fuck Buttons. Kdor pozna omenjeni duet, ve, na kaj mislim.
Ko se staro sreča z novim
Album T2 Trainspotting torej z glasbo iz istoimenskega filma mejno zakoličita dve skladbi, ki sta v vseh teh dvajsetih letih postali simbol kulturne identifikacije. Album namreč odpira skladba Iggyja Popa Lust For Life v predelani remiks različici skupine Prodigy, zaokroži pa jo inštrumentalna Slow Slippy v režiji skupine Underworld, ki deluje kot nekakšen časovni ozir na prehojen in pretečen čas, ki ga je določal originalni glasbeni naslov iz leta 1996 Born Slippy. NUXX. Preostanek glasbe je tenkočutni spoj nostalgije in presenetljivo emotivne projekcije današnjega časa.
Povedano v glasbenem žargonu: na albumu zagotovo ne boste spregledali zimzelene skladbe Relax, ki jo podpisujejo Frankie Goes To Hollywood, kot tudi ne živopisne ska-punk-funk himne (White Man) In Hammersmith Palais, ki jo podpisujejo kultni The Clash. Nekje vmes so se znašli tudi The Queen, Run DMC in Blondie, a tisto, kar temu albumu daje patino inovativnosti, je izbira glasbenih sodobnikov. To so zagotovo Young Fathers, Wolf Alice in The Rubberbandits. Slednji kot del projektnega filmskega načrta obdelujejo znano glasbeno frazo dueta The Knife iz skladbe Full Of Fire, ki v različici Trainspottinga nosi naslov Dad's Best Friend. Wolf Alice pa nam postreže z biografsko tlakovano ambientalno balado Silk, ki s svojo naracijo dokaj spominja na glasbena devetdeseta prejšnjega stoletja, a le kot tisti glasbeni obliž na rano, ki so jo razprli prvokategorniki razvpitega britpopa. Teh ni na tem dolgometražnem glasbenem delu in zdi se, kot da bi se jim ustvarjalci pričujočega albuma izognili v širokem loku. Zato nas prijetno preseneti trio Young Fathers iz škotskega Edinburga, ki je že leta 2014 prejel glasbeno nagrado Mercury Prize za svoj prvenec z naslovom Dead. Na albumu T2 Trainspotting: Original Motion Picture Soundtrack fantje podpisujejo največ skladb – tri. Med njimi še posebej izstopa skladba Rain Or Shine – z orglicami tlakovan afriško-otoški hippop hibrid kot odsev novodobnega križanja kultur, ki jim zapiranje mej, betonski zidovi in žične ograje ne izničijo samorasle inovativnosti in ultimativnosti.
