Charlie Harper, UK Subs: Situacija v svetu nam ne dovoli, da bi se postarali

Ljubljana se je zelo spremenila, zlasti njeno punkersko vzdušje. Nekoč je bilo pod odrom precej bolj divje, kot je danes. Poslušalci so se povsem sneli na koncertih, kar je bilo na neki način tudi razumljivo, saj smo bili UK Subs v ligi tistih, ki smo izvažali punk za železno zaveso. Ponudbe ni bilo v izobilju, zato so si ljudje na naših koncertih radi dali duška, kar sem enkrat občutil tudi na lastni koži. V tistem času sem namreč nosil dreadlockse in vašim punkerjem to ni bilo všeč. Napadli so me in dobro pretepli. Še danes se sprašujem, zakaj je bila moja frizura zanje tako nesprejemljiva? Skoraj ne verjamem, da sem jih »fasal« zgolj zaradi »čupe«. V Londonu je namreč prenekateri beli punker nosil dreadlockse, pa se mu ni prav nič zgodilo. Danes so poslušalci, ne samo pri vas, v vsej vzhodni Evropi, precej bolj izobraženi od tistih na zahodu. Predvsem so se zmanjšale nekoč vsiljene razlike med nami. Postale so neznatne. Tudi generacije so se precej spremenile in zamenjale. Te spremembe potekajo zelo hitro. V Hamburgu igramo vsako leto pred sedemsto ljudmi, a je med občinstvom le kakšnih dvajset odstotkov tistih, ki so nas poslušali prejšnje leto. Nekaterih ni zaradi lenobe, drugih zaradi čiste nevednosti. Nedavno se mi je celo zgodilo, da je k meni pristopil punker v srednjih letih in mi dejal, da me že dvajset let ni videl na odru, čeprav sem vsako leto igral v sosednji ulici. UK Subs po vseh teh letih ostajamo prisotni, le poiskati nas je treba.

Prava ideja je vedno dobra ideja in takšna ideja ne bo nikoli umrla. Punk morda res nima več tiste širine kot pred štiridesetimi leti, ima pa enako globino. Še vedno zadane v drobovje, kar je tudi njegovo pravo poslanstvo – da te premakne, da te spodbudi k razmisleku, da človek enkrat z vso silo udari po mizi in reče na glas, dovolj mi je tega sranja. Punk je krik posameznika na odprti sceni, in ne sprememba kot taka, ustvarja pa pogoje zanjo. Pretrese obstoječo družbeno brezbrižnost in motivira večino, da se upre stanju, v katerem brezciljno životari po nareku manjšine. Pri tem ne gre za nikakršne lokalne posebnosti, temveč je govor o globalnem krču. Kapital in njegovi politični hlapci izkoriščajo rajo za svoje dobro. Skrivajo se v svojem malem bogatem svetu, a nadzorujejo tudi ves preostali svet. Pod svojim nadzorom hočejo imeti tudi izobraževanje, da bi hlapce vzgajali še naprej. Vendar se zdi, da jim tovrstni nadzor vse bolj uhaja iz rok. Nekateri izobraženi ljudje so jih prebrali, se osamosvojili in nagovorili množice s precej bolj pravičniškim jezikom. V letih, ki sledijo, zato lahko po vsem svetu pričakujete vse več nemirov s precej bolj jasno izraženimi pravičniškimi stališči. Ali ni to bistvena ideja punka?

Tako je! Ne moremo, niti nam ne pustijo, da bi se postarali. Namesto da bi se brezskrbno igrali s svojimi vnuki, nas situacija v svetu vedno znova aktualizira in pokliče nazaj na sceno. Večkrat sem že povedal, da je marsikatera pesem s prvih nekaj albumov v današnji situaciji precej bolj primerna, kot je bila v času njenega nastanka – tudi z razlogom. To ne velja zgolj za UK Subs, temveč za celo vrsto punkovskih prvoborcev ali predstavnikov novega vala, od The Members in Gang of Four naprej, kar seveda veliko pove o »efektu« dosedanjih sprememb na vseh ravneh družbene lestvice. Vsake toliko časa se pojavi nekdo, za katerega vsi upamo, da bo prinesel spremembo, a kmalu spoznamo, da je le še ena v nizu marionet na plačilni listi starih nevidnih šefov iz ozadja. Skratka, vrtimo se v začaranem krogu. Napovedane spremembe se hitro sprevržejo v nova in nova razočaranja. Nič se ne spremeni, kar tudi nas ohranja aktualne, pri življenju, haha.

Na prvi razkol znotraj punka ni bilo treba dolgo čakati. Že konec sedemdesetih se je med nas vrinilo veliko šminkerjev, ki so le želeli posrkati našo neponarejeno energijo in jo uporabiti za svoj ego. Top of the Pops in MTV sta bila privlačna za mnoge samooklicane punkerje, saj sta pomenila lepi odskočni deski za dober zaslužek. Sporočilo, če je sploh obstajalo, je dobilo drugoten pomen. To je bilo že v osnovi povsem skregano s punkovsko logiko. The Clash so se temu odločno uprli in na veliko žalost in jezo svoje založbe sami določali socialne cene svojim dvojnim in trojnim albumom. Hoteli so, da sporočilo pride tja, kamor spada – med ljudi! Na drugi strani velike luže so taisto logiko ubrali Dead Kennedys. Punk nikdar ni bil glasba za največje odre, kot danes opazujemo pri Green Day. Ne ukvarjam se z njimi, a moram priznati, da so do neke mere punk dvignili na drugačno raven, ki nima nobene zveze s tistim, kar pridigamo stari prdci. No, če bolje pogledamo, so tudi oni danes že stari prdci, saj so na sceni že četrt stoletja.

Z našega stališča napačno in drugačno, s stališča tolmačev popularne kulture – višjo raven. Z njimi in njim podobnimi se je svet popularne glasbe močno spremenil. Oni niso punk, oni so pop-punk. Pri njih je punkovsko edinole to, da so izbrali svojo pot in se je držijo, četudi poskušajo plasirati med ljudi neka dobra sporočila. Vendar večine te mladine ne zanima preveč, kaj imajo povedati. Njim je pomembna le dobra zabava, da pridejo na koncert in prepevajo z njimi, četudi redko vedo, kaj pravzaprav pojejo. V tem je velika napaka Green Day: ni jim uspelo izobraziti svoje publike in tako gre veliko dobrih sporočil v nič. Zakaj je tako? Preprosto zato, ker so v redni rotaciji MTV-ja in sorodnih glasbenih televizij. Ljudje so se jih navadili gledati, ne pa poslušati! Če si v naših zgodnjih časih – tudi po naključju, brez lastne želje – zašel na MTV, si postal predmet posmeha, niso te več jemali resno. Biti na MTV-ju je bila kletvica, danes te brez televizije ali interneta ni. Govor je o nekem nam povsem tujem biznisu, ki mu ne pripadamo. Mi in nam podobni še vedno živimo v klubih. To je naš prostor, kjer se počutimo najudobneje. Poglejte cene vstopnic za naše koncerte in za koncerte Green Day in vse vam bo jasno (cena vstopnice za prihajajoči koncert UK Subs je 10 evrov, na vstopni strošek za koncert Green Day v Ljubljani 6. junija še čakamo). Punk je vedno bil in bo ostal glasba manjših klubov, kjer ni in ne bo ograje med poslušalci in bendom.

Nihče ni brez greha, haha. Vendarle je treba potegniti ločnico med Top of the Pops (TOTP) pred pojavom MTV-ja in po njem. Pred tem je šlo predvsem za predstavitev benda publiki, po nastanku MTV pa za težnjo po povečanju prodaje albumov, za čisto hlastanje po zaslužku, saj je oddaja pomenila odskočno desko za prihod na MTV. Šele z ekspanzijo MTV-ja je namreč TOTP postal donosna komercialna platforma, pred njo je šlo bolj za glasbeno-novičarski portal na BBC-ju. Seveda si ga že tudi takrat, če si hotel, lahko izkoristil v svoje namene, no, nam kaj takega ni prišlo na misel. Po nastopu v oddaji nismo nikdar – kar bi sicer lahko – zahtevali večjega honorarja za nastope v klubih, kot so naredili nekateri, prav tako nismo podražili vstopnic. Naša logika in prepričanje se v ničemer nista spremenila.

Prepovedi nismo dobili samo enkrat, temveč dvakrat. Prvič je prišlo do invazije poslušalcev na oder, kar se po bontonu oddaje ne bi smelo zgoditi. Vseeno so nam pogledali skozi prste in nas povabili še enkrat, tokrat zadnjič! Med izvedbo skladbe Party in Paris je gost na klaviaturah Captain Sensible (The Damned) le-te brcnil, pridružil se mu je naš bobnar in prišlo je do čistega kaosa. S tem se je naša avantura TOTP končala enkrat za vselej.

Česa takega zares nisem pričakoval. Pri vsej tej izjemni konkurenci je prvo takšno glasovanje po vsem svetu na prvo mesto postavilo UK Subs. Težko pametujem, kakšni so razlogi za to, a mislim, da imata naša kontinuiteta in redno izdajanje albumov veliko pri tem. Prvo glasovanje ni bilo tudi zadnje glasovanje, temveč BBC 6 občasno preveri razpoloženje med ljudmi. Lansko leto so zmagali Buzzcocks, s čimer se popolnoma strinjam. In oni in mi smo bend, ki smo ljudem vidni, dostopni. To je mogoče glavni razlog, da premagujemo bende tipa Sex Pistols. Poskusite priti do Johnnyja Rottna in videli boste, na koliko ovir boste naleteli. Kot umetnik je velik človek, kot karakter v odnosu do ljudi pa precej manj. UK Subs se ne pehamo za dobičkom in ne igramo samo takrat, ko imamo kakšne koristi od tega. Vsako leto brez izjeme gremo na turnejo, stalno smo prisotni in zoprni, kar se nam je z vidika občasnih glasovanj ljudi na koncu dobro obrestovalo.

Ne najdem besed, s katerimi bi opisal njegov izjemen odnos do življenja in smrti. Po diagnozi se enostavno ni sprijaznil s tem, da bi sedel doma, buljil v televizijo, se nažiral s tabletami in čakal na smrt. Še predobro se je zavedal, da spada na oder, in je nanj še zadnjič stopil, a videli smo, da je – najverjetneje tudi s tovrstnim odnosom - zahrbtno bolezen premagal. Čudovita poteza, iz katere se vsi lahko veliko naučimo. Wilko je enostavno velik človek, večji od smrti. Globoko spoštovanje gojim do njega in njegovega početja. Njegov matični bend Dr. Feelgood je v marsičem tlakoval pot punku. V tistem času, tik pred izbruhom punka, sva bila celo v žanrsko sorodnih bendih, saj smo tako The Marauders kot Dr. Feelgood osnovne ideje črpali iz rhythm&bluesa.

To samo pomeni, da še nismo za med staro šaro. Morali smo malce pospešiti, da izpolnimo zadano obljubo izdaj po abecednem vrstnem redu. Že od albuma Work in Progress (2011) naprej se resno šalimo, da bi radi posneli slab album, a nam ne uspe. Pri XXIV (2013) smo celo popustili predlogu založbe ter posneli na pol električni in na pol akustični album. Nismo se omehčali, le ideja se nam je zdela posrečena, saj je šlo za nekaj, česar do tistega trenutka še nismo javno počeli, vsaj v tej maniri ne. S tem smo UK Subs pokazali svojo naivnost, saj akustike nismo najbolj vešči. Vendar naših poslušalcev to ni zmotilo in so eksperiment lepo sprejeli.

Ne samo Neilova, Four Strong Winds je tudi ena mojih najljubših pesmi. Glede na podobno starost sva oba rasla z njo. Tudi njegova inačica, ki jo odpre z ustno harmoniko, je nadvse čudovita. Ne more pa se primerjati z našo.

Ne gre za skromnost, prej za realistično spoznanje, da je znanje mojega igranja orglic morda primerno za punk, ne pa za resnejše dosežke v bolj zahtevnih žanrih. Ne verjamem, da bom kdaj dobil povabilo na resen preizkus v bluesu. Do tega trenutka ga nisem in star sem že skoraj triinsedemdeset let. Resda sem se v bluesu preizkusil najprej in v svojem predpunkovskem obdobju znanje igranja orglic tudi precej izpopolnil, vendar sem po Another Kind of Blues začel zanemarjati igranje nanje. Tudi pri tem instrumentu je tako kot pri vseh drugih: potrebna je vaja, da so rezultati vsaj približno zadovoljivi. V zgodnjem obdobju punk ni zahteval veliko vaje, zato sem orglice počasi opustil.

Takšnega življenja sem navajen, drugačnega niti ne poznam. Večkrat sem že hotel potegniti zavoro, a sem se vedno prepričal v nasprotno. V zadnjem letu ali dveh sicer čutim, da bo intenzivnost in številčnost koncertov treba malce omejiti, a ne pretirano. Težko bo namreč prečrtati mesto, kjer smo bili vedno dobrodošli. Da smo UK Subs še vedno na turneji, je na neki subverziven način tudi sad mojega kljubovanja glasbeni industriji, ki odkrito favorizira mlajše, umetno ustvarjene sezonske – recimo temu – glasbenike. To me poganja, prepričuje, da še vedno zmorem, saj v vztrajanje vlagam veliko iskrene energije in neponarejenih emocij. UK Subs smo vedno znali izbrati pravo smer, tudi v trenutkih, ko so nas zapuščali nekateri glasbeniki, ki so drugje našli bolj donosno priložnost. Naš edini motiv je vedno bil, da bi bili dober punk-rock koncertni bend, in mislim, da nam je to uspelo. Nikdar nismo podlegli razmišljanju: najprej denar in potem vse drugo. Pri nas je vedno šlo za idejo, za emocijo.

V bistvu ja. Glasbeno je pesem zelo dobro izvedena. Priredba ima celo nekaj, česar v originalu ni: naš zaščitni znak ali UK Subs stop. To pomeni dvojni uvod: da skladbo začnemo, jo ustavimo in še enkrat začnemo. Ko je naš basist Alvin Gibbs pesem zložil, tega ni upošteval. So pa upoštevali Guns N' Roses, kar je privedlo do zanimivega paradoksa: UK Subs smo priredili njihovo verzijo naše pesmi! Želel bi si samo, da Axl Rose ne bi posnemal mojega petja, saj je precej boljši pevec od mene, tako pa zveni obupno oziroma kot Dick Van Dyke v muzikalu Mary Poppins. Angleški mediji so priredbo zato raztrgali, medtem ko se je v Ameriki izvlekel, saj so razlagali, da želi zveneti punkovsko nemogoče.

Po pravici povedano, ne vem. Naš zadnji album ima zgovoren naslov Ziezo, kar v nizozemščini pomeni: izstopiti. Prihodnost za enkrat ostaja skrivnost, prazen list papirja.