»V Iraku ženskam ni prepovedano kolesariti, a zaradi vojne so ženske to nehale početi,« je pojasnila 25-letna Džaberjeva. Ko je lani sedla na kolo v Londonu, je bila ponosna, da lahko svobodno pritiska na pedala. Ob vrnitvi v Bagdad se je mlada umetnica odločila, da naredi preizkus in ugotovi, ali je kolesarjenje žensk v družbi sploh še sprejemljivo. Sedla je na svoje kolo in se popeljala po domači četrti. Nemudoma je bila deležna osuplih moških pogledov. Neki starejši gospod jo je na kolesu spremljal pet minut, a se je potem navadil na kolesarko, podobno kot se je navadila vsa njena soseska. Džaberjeva je sliko svojega kolesarjenja postavila na spletna družbena omrežja in tako spodbudila številne ženske, da kolesa ponovno privlečejo iz družinskih kleti in podstrešij. Na spletu so se oblikovale posebne ženske kolesarske skupine. Dekleta so se v Bagdadu začela dobivati na skupinskih kolesarjenjih, policija pa je zanje zapirala ceste za promet. Na spletu so se vse pogosteje začele pojavljati tudi slike kolesark iz drugih mest. Čeprav je Džaberjeva dobivala številne grožnje zaradi njenih slik s kolesom, so se moški tudi zavzeli za kolesarke. Ženske na kolesih so jih namreč spomnile na stari Bagdad.
Iraške kolesarke spet na pedalih
Marina Džaber se še spominja, kako sta njena mama in babica v Bagdadu pred leti še preprosto kolesarili. Toda družba se je vmes spremenila, postala je bolj konservativna, kolesarke pa so začele izginjati z iraških ulic.
Čeprav je Džaberjeva dobivala številne grožnje zaradi njenih slik s kolesom, so se moški tudi zavzeli za kolesarke.
