Osnutek nove koroške deželne ustave je vznemiril koroške Slovence in zdaj tudi slovensko politiko. Pravno je težava predvsem v besedni zvezi »kot tudi« (nemško: sowie), pravi starosta avstrijskega ustavnega prava, nekdanji predsednik ustavnega sodišča Ludwig Adamovich. Zaradi nje po njegovem mnenju osnutek nove deželne ustave avstrijske Koroške še ni nedvomno pravno nedopusten, je pa »utemeljeno vprašljiv«. V svoji kratki oceni koroškega ustavnega osnutka za dunajski dnevnik Kurier je Adamovich namreč primerjal 8. člen zvezne in predlagani 5. člen koroške ustave. Prvi jasno pravi, da je nemščina, upoštevaje jezikovnim manjšinam z zveznim zakonom zagotovljene pravice, državni jezik republike. Kot državni oziroma uradni jezik dežele (Landessprache) nemščino opredeljuje tudi osnutek koroške ustave, a jo zraven opredeljuje »kot tudi jezik zakonodaje in – upoštevaje jezikovnim manjšinam z zveznim zakonom zagotovljene pravice – jezik upravnega postopka« (Sprache der Vollziehung).
Nejasna opredelitev uradnega jezika
Ne glede na to, da se koroški 5. člen sklicuje na zvezni 8. člen, »kot tudi« po Adamovichevi oceni glede na slovnična pravila pomeni, da je uradni (oziroma deželni) jezik še nekaj več kot jezik zakonodaje in upravnega postopka. Kaj naj bi to bilo, 5. člen ne pove in prav zato bi se lahko pojavila tolmačenja, da pojem Landessprache pomeni tudi občevalni jezik. Zaradi tega je po Adamovichevem mnenju osnutek določbe »nespreten in sporen«, drugače rečeno, iz njega bi moralo biti jasno razvidno, da uradni oziroma deželni jezik ne pomeni nič več kot jezik zakonodaje in upravnega postopka.
Kar se sliši precej pravniško suhoparno, je istočasno politično bistvo polemik, ki so se razvnele ob pravzaprav postransko mišljenem »popravku« koroške deželne ustave. Idejni avtor ustavnega projekta, socialdemokratski deželni glavar Peter Kaiser, je novo ustavo namreč predlagal zato, da bi z njo odpravili proporcionalno delitev oblasti po volitvah (deželno vlado po veljavni ustavi sestavljajo predstavniki vseh v deželnem zboru zastopanih strank, ne glede na koalicijo v deželnem zboru). Spremembe v zvezi z jezikom in slovensko narodnostno skupnostjo so šele med nastajanjem osnutka predlagali konservativci (poleg njih in socialistov so v deželni koaliciji še zeleni) in to razmeroma velikodušno z določbo (v takratnem 5. členu), da »skrb dežele v enaki meri velja nemško in slovensko govorečim prebivalcem«.
Izsiljeni kompromis
Tik pred dokončno koalicijsko uskladitvijo osnutka so konservativci umaknili omenjeni predlog pod pritiskom slovenski manjšini sovražnih ali vsaj nenaklonjenih deželnih krogov in svobodnjakov, saj koalicija za spremembo ustave potrebuje tudi njihove glasove. Zato je zdaj predlagan nekakšen kompromis, ki ga je zaradi glavnine ustavnih sprememb izsilil Kaiser. Za kratko je kazalo, da se mu je posrečilo, tudi poslanka zelenih, koroška Slovenka Zalka Kuchling, je v kompromis privolila.
Toda dopolnitev veljavnega 5. člena (ki je trenutno natančno takšen, kot Adamovich meni, da bi moral biti, in kakršen je, mimogrede, tudi v gradiščanski ustavi) in tudi poprejšnjega osnutka z besedami »deželni jezik« in »kot tudi« je najprej vznemirila večino organizacij koroških Slovencev in vidne posameznike, nato koroške pravnike, pa slovenske stranke in nekatere evropske poslance iz Slovenije, zdaj pa tudi že slovensko zunanje ministrstvo »pozorno spremlja razprave na avstrijskem Koroškem glede osnutka nove deželne ustave«.
Pri tem ni tako redko slišati, da osnutek ukinja slovenščino kot uradni jezik, čeprav to ne drži, saj tudi v sedanji ustavi tega statusa nima. Res pa je, da ob omembi slovenske narodnostne skupnosti v osnutku 7. člena (prva alineja) ne pravi več, da »skrb dežele v enaki meri velja nemško in slovensko govorečim prebivalcem«, temveč le, da »skrb dežele velja vsem prebivalcem enako«. Prenos omembe slovenske skupnosti iz 5. v 7. člen za Adamovicha pravno ni sporen, kaže pa, da je Koroška pripravljena priznati samo »eksistenčni minimum«, torej toliko, kolikor mora zaradi zvezne ustave.
