Zadnjih osem let je ameriška vesoljska agencija Nasa ob podpori ameriškega predsednika Baracka Obame pospešeno razvijala projekt potovanja ljudi na Mars. Na uradni strani ameriške vesoljske agencije je zapisano, da je njihov cilj, da bi se to zgodilo do leta 2030. Ne le da so vsa svoja sredstva in znanje usmerili v razvoj tehnologije, ki bi omogočila človekovo potovanje na Mars, zagnali so tudi piarovsko mašinerijo, ki je svet pripravljala na človeško osvojitev Marsa. Hollywood snema filme o misijah na Mars, National Geographic pa predvaja nadaljevanke o osvajanju rdečega planeta.
Temu cilju so bili predani tudi politiki, tako demokrati kot republikanci, saj so septembra lani v kongresu sprejeli zakon, ki je Nasi dodelil dodatnih skoraj 20 milijard dolarjev za program Mars, predvsem z mislijo, kaj bi se zgodilo, če prihodnji ameriški predsednik ne bi imel posluha za tovrstno raziskovanje. »V preteklosti smo videli, kako pomembna je kontinuiteta dela v Nasi, tudi kaos, ki se lahko zgodi, če administracija spremeni prioritete Nase. To ima za posledico izgubo delovnih mest in tudi izgubo sredstev, ki so bila investirana v program,« je tedaj dejal senator Ted Cruz, glavni predlagatelj zakona in v predvolilni tekmi eden od republikanskih protikandidatov Donalda Trumpa.
Zgodilo se je natančno to, kar je napovedal Ted Cruz. Tako kot skuša spremeniti vse, kar je bilo pred njim, se je Donald Trump odločil, da Američani leta 2030 ne bodo šli na Mars, temveč čez tri leta nazaj na Luno. To seveda ni prvič, da se je usmeritev Nase zamenjala s prihodom novega predsednika. George W. Bush je denimo podpiral vrnitev na Luno do leta 2020, kar je Obama preklical kot popolnoma nepotrebno potrato denarja, češ da je treba raziskovati nove možnosti, ne pa se vračati tja, kjer smo že raziskovali.
Vesoljsko gospodarstvo novim vesoljskim podjetjem
Časopis Politico je prejšnji teden objavil dokumente, v katerih ekipa Trumpovih svetovalcev podrobneje opisuje nove načrte za Naso. V prvi vrsti naj ne bi šlo za raziskovanje vesolja, temveč za gospodarsko eksploatacijo vesolja. »Nova Nasina prioriteta bo gospodarska rast, ustvarjanje novih industrij in delovnih mest v zasebnem sektorju,« so zapisali v dokumentu in poudarili, da bi vesoljsko gospodarstvo lahko zagotovilo bilijon dolarjev letnega dobička ter seveda ameriško dominacijo v prostoru med Zemljo in Luno. Ob tem predvidevajo, da bo v ponovno osvajanje Lune vključeno več zasebnih podjetij. V vsej ideji se nenadoma pojavi podjetje SpaceX Elona Muska, Trumpovega svetovalca. V zasebno-javnem vesoljskem partnerstvu pa se pojavlja tudi podjetje Blue Origin Jeffa Bezosa, ustanovitelja Amazona, ki tudi redno sestankuje s predsednikom.
Obe podjetji sta pri osvajanju vesolja zelo ambiciozni, v realnosti pa zaostajata za predvidenimi načrti. SpaceX je v minulih dveh letih dvakrat neuspešno skušal v vesolje poslati raketo, tako da je vprašanje, ali lahko nova vesoljska podjetja nadomestijo dosedanja partnerja Nase pri gradnji raket Boeing in Lockheed Martin. Ta dva so Trumpovi svetovalci opisali kot »staro vesolje«, ki mora dati prostor »novemu vesolju« – SpaceX. Raketni sistemi, ki so jih do zdaj izdelovali v Boingu in Lockheed Martinu, so stali milijarde dolarjev in zagotavljajo deset tisoč delovnih mest, končani pa naj bi bili prihodnje leto. Preusmeritev na nova zasebna podjetja bi seveda ogrozila ta delovna mesta, res pa je, da bi zagotovila nova v tovarnah SpaceX. A nova vesoljska podjetja tehnoloških bogatašev si prizadevajo predvsem za eksploatacijo orbite, kjer je največje število satelitov in tudi največ možnosti zaslužka. Ta del vesoljskih programov bi Nasa po Trumpovih načrtih popolnoma prepustila zasebnim podjetjem.
Vojna s Kitajsko tudi za osvajanje vesolja
Objavljeni dokument predvideva še nekaj, kar je veliko bolj vprašljivo kot le zamenjava izdelovalca vesoljskih vozil. Zapisano je tudi, da bi »zasebna lunarna vozila de facto pomenila ameriške lastniške pravice na Luni«. Kar pa je seveda v nasprotju z mednarodnimi pogodbami, ki ne predvidevajo ozemeljskih zahtev posameznih držav v vesolju. To bi za seboj potegnilo večje geopolitične posledice, predvsem v ameriškem odnosu s Kitajsko.
Kajti Amerika se za vesoljski primat zdaj ne bojuje z Rusijo kot ob prvih pristankih na Luni, temveč s Kitajsko, ki pospešeno napreduje v svojem vesoljskem programu. Lani so bili z enaindvajsetimi izvedenimi orbitalnimi misijami na drugem mestu, tik za ZDA, ki so izvedle dvaindvajset izstrelitev. Kitajci za letos napovedujejo celo trideset izstrelitev. Kitajska nacionalna vesoljska agencija CNSA je v svojih načrtih za petletko navedla, da bodo prihodnje leto kot prvi na temno stran Lune poslali vesoljsko vozilo, do leta 2030 pa načrtujejo postati prvi med vesoljskimi velesilami, kar bi bil hud udarec za ameriški vesoljski ego.
