Ti protesti me prizadevajo tudi osebno, ker se med bivanjem v ZDA nimam več s kom pogovarjati. Z desničarskimi blazneži, ki so sovražili Baracka Obamo, ker da je bil socialist, nisem nikdar iskal stikov, ampak pri levičarskih znancih, kolegih in prijateljih zdaj opažam podoben odklop od realnosti in utopitev v lastnih obsesijah. (Levičarsko seveda pomeni praviloma liberalistično – vse drugo so že davno zatolkli.) Še bolj me ti protesti intrigirajo intelektualno in, ker gre za javno zadevo, politično. Za kakšen pojav gre? Kako naj o njih mislimo politično?
S političnostjo teh protestov je problem. Pred dvema tednoma sem na enega redkih deževnih dni v Južni Kaliforniji pred univerzitetno knjižnico naletel na gručo študentov. Seveda so zbudili mojo pozornost, ker so, kakšna dva ducata jih je bilo, večinoma brez dežnikov stali na dežju. Potem so začeli skandirati. Pri najboljši volji nisem mogel razumeti, kaj vzklikajo. Forma je bila prava: eden zakliče, drugi odgovarjajo. Ko so se ti protesti začeli, so organizatorji razposlali »podsjetnik« (tako smo temu rekli v nekdanji jugoslovanski vojski) z gesli za demonstracije. Verjetno so ti protestniki delali po tistih navodilih. Z očmi sem začel iskati, ali imajo kak transparent, in končno opazil, da neko dekle stiska k prsim karton z napisom LOVE. Ker še ni bilo valentinovo, se mi je začelo svitati. Potem pa je nekdo pomolil v zrak še en tak mali transparent z LGBT in mi je bilo jasno. Demonstrirali so proti Trumpu.
To je morda videti kot karikatura, pa ni. Na večjih demonstracijah drugod po državi in Evropi ni bistveno drugače. Povsod demonstrirajo za ljubezen. Moja reakcija niha med pomilovanjem in grozo. Ubogi ljudje, da gredo na demonstracije zahtevat ljubezen – ubogi tudi na duhu. Sicer pa bog nas obvaruj politike v imenu ljubezni, ker je po notranji logiki totalitarna, zadušljiva in brutalna. Že če pogledamo, koliko sovraštva in kakšnega sovraštva se izliva na teh demonstracijah na Trumpa (ali kar pač to ime že predstavlja), bi nas moralo zmraziti. Veliko teh ljudi kliče, da bi bilo treba Trumpa ubiti ali ga vsaj odstraniti z državnim udarom.
In kakor je z ljubeznijo, tako je z LGBT. Če bi Trump LGBT vzel volilno pravico ali jih diskriminiral, bi to postalo politično vprašanje. To vprašanje bi morala vzeti za svoje demokratična politika. Iz LGBT kar tako pa ne izhaja nujno nobena specifična politična usmeritev ali pozicija. Demokratična politika terja, da imajo LGBT polne politične pravice, da lahko potem sledijo svojim političnim preferencam (ali so nepolitični), ne more se pa politično identificirati z LGBT. Če se to oznako nalepi na eno politiko in izrablja proti drugi, je to konec koncev politična zloraba. Uporaba LGBT na demonstracijah proti Trumpu je liberalistični kič. Ko berem, kako neki antitrumpovski direktor velike korporacije poziva menedžerje drugih velikih korporacij, naj v imenu »LGBTQ« bojkotirajo Trumpovo vlado, pa je to poleg tega, da je liberalistični šik in kič, še tržna znamka.
Ljubezen in LGBT sta tu zato, da se ne postavi temeljnih političnih vprašanj: temeljnih vprašanj demokratične politike. Kajti če bi se ta vprašanja resno postavilo, teh protestov, če privzamemo, da se imajo za demokratične, ne bi bilo. Politični učinek nepolitičnosti teh protestov je namreč protidemokratičen: nasprotovanje temeljnim mehanizmom demokratične politike. Protidemokratično je tudi edino naravnost politično geslo protestov: nesprejemanje Trumpa za predsednika.
Namesto demokratične politike imamo kulturno vojno. V politizaciji te vojne je liberalistična levica, ki jo vojskuje, izgubila vse koordinate. Trumpov odlok o začasni ustavitvi imigracije iz določenih muslimanskih držav (ki jih je evidentirala Obamova vlada) so zverižili v »prepoved muslimanov« in krenili v gonjo proti Trumpovemu »rasizmu«. Boju proti rasizmu, ki še zdaleč ni izbojevan, so naredili medvedjo uslugo. Pojem so zvedli na psovko. Kje je rasizem v odloku, ki je običajna, četudi ne pogosta, državna praksa? Ti ljudje ne priznavajo mej, so nadnacionalni, za totalno globalizacijo. »No borders / no nation« je eno od gesel na tistem »podsjetniku«. Velike tehnološke korporacije so se hitro oglasile, da nadzor nad imigracijo ogroža njihove posle.
A demonstrirajo za korporacijske profite? Poleg tega so odkrili v sebi silno ljubezen do muslimanov in še posebno muslimanskih beguncev. Kje so bili ti ljudje zadnjih 15 let in zlasti pod krvavo Obamovo vladavino, ko je ameriška vojska rutinsko pobijala muslimane? Je s tem vse v redu, ker po Obamovi zaslugi lahko pri ubijanju polnopravno sodelujejo LGBT? Kje so bili protesti, ko so begunce proizvajali, ko so bombardirali njihove države in naselja? Je ubiti muslimana manjše zlo od zavrnitve vizuma? Uničiti njegovo državo manj hudo od prepovedi vstopa v tvojo? Je vojna sprejemljivejša od imigracijske politike?
Ne podpiram Trumpa. Težko pa sprejmem, da levičarji postajajo škvadristi neoliberalizma.
