Leto dni je minilo, odkar je Ljubhospic odprl vrata. V lanskem letu so za delovanje porabili 450.000 evrov, 75 odstotkov sta zagotovila Lekarna Ljubljana in LL Grosist. V povprečju so umirajoči v hiši preživeli 25,39 dneva, zasedenost pa je bila petdesetodstotna. To ne pomeni, da je bilo povpraševanje majhno, kajti v Ljubhospicu je želelo zadnje dni preživeti 312 ljudi. Zasedenost je bila manjša predvsem zaradi premajhne ekipe zaposlenih. Da bi lahko sprejeli ljudi v vseh 12 sob, bi potrebovali še štiri zaposlene, kar bi skupaj pomenilo 30 ljudi (25 zaposlenih in pet pogodbenih sodelavcev). Pomagajo tudi prostovoljci. Obetale naj bi se nove zaposlitve. Sredstva so tudi za letošnje leto zagotovljena, zato bo bivanje še vedno zastonj. A direktor Lekarne Ljubljana Marjan Sedej želi prepričati državno oblast, da takšna hiša spada v sistem zdravstvenega varstva.
»Povpraševanje je ogromno. Še posebno v novembru je bilo, ko so bili domovi starejših občanov nasičeni. Ljubhopsic ni primeren za vsakogar, kajti mi nismo dom starejših občanov, ampak skrbimo za bolnike, ki umirajo. Če opazimo, da je stanje bolnika stabilno, začnemo s procesom premestitve. Zelo težko sprejemamo tudi bolnike z dolgotrajnimi boleznimi,« je povedala socialna delavka v Ljubhospicu Helena Gregorčič. V lanskem letu so imeli pet primerov, pri katerih so začeli proces odpusta.
Stik z umrlim je pomemben
Precej bolj pogosto zaposleni v Ljubhospicu spremljajo ljudi, ko umirajo. Lani jih je od 71 umrlo 63. Pri zadnjih korakih v življenju je bistveno, da so umirajoči v stiku s svojci. Prav s temi se Helena Gregorčič veliko pogovarja. »Veliko otrok umirajočih si želi, da bi vnuki dedke in babice ohranili v spominu, v kakršnem so jih imeli prej. Ta stereotip je še vedno zelo močan.« Toda beg pred travmatično izkušnjo ni nujno najboljša rešitev. Stik s smrtjo, z mrtvim človekom, je pomemben. »Zelo pomembno je, da svojci pridejo sem. In da se otrok dotakne trupla.«
Gregorčičeva pravi, da v človeku, ki se temu izogne, ostane praznina. Iz knjig, filmov, pripovedovanja staršev ali učiteljev je mogoče dobiti številne informacije, tudi o smrti. Nekaj drugega pa je odhod bližnjega izkusiti. »Bila sem v Krki, ki smo jo prosili za donacijo. Rekli so mi, da je bilo včasih veliko povpraševanja po zdravilih za sklepe in srčne ter žilne bolezni. Danes pa ljudje povprašujejo po antidepresivih. Zakaj? Ker imamo ljudje čedalje manj stika z življenjem. Stik z umirajočim je osnovni stik z življenjem. Če te starši naučijo, da si zraven, ko je težko, se ne boš bal težkih stvari,« je rekla in dodala življenjski nauk – kratkoročno težka izkušnja je dolgoročno dobra naložba.
Ko svojcem umirajočih razlaga o teh stvareh, naleti na različne odzive. Nekateri se zaprejo in ne želijo slišati o tem, medtem ko drugi pripeljejo otroke, da bi bili v zadnjih urah ob dedkih in babicah. Pravi, da zaposleni ne sodijo in ne moralizirajo. Slišijo pa veliko osebnih, družinskih zgodb, tudi zelo težkih. Te Heleno Gregorčič spodbujajo. »Ko sem delala v pisarni, je bilo veliko igre. Tukaj je pa veliko resnice. Ko človek umira, obrambni mehanizmi ne delujejo več. Maske padejo.« V Ljubhospicu se pač ne pogovarjajo o novih avtomobilih ali barvah fasad, dotikajo se globin življenja in – smrti. In v teh globinah je tudi veliko bolečine, osebnih stisk, družinskih travm…
Ob smrtni postelji padejo maske
»Na dan pridejo najhujše stvari. Tudi spolne zlorabe. Takrat je treba s tem še nekaj narediti.« Kaj bi lahko človek na smrtni postelji naredi s tako hudo travmo? »Lahko oprosti. Ko hči oprosti mami, ki se opraviči, ker tega ni preprečila… To se dogaja.« Temu strokovno rečejo preobrazba. V zadnjih dnevih življenja so pri umirajočem opazne velike čustvene spremembe. »Tako je svojcem lažje živeti naprej, travm ne prenašajo več naprej na otroke.« Enajst odstotkov bolnikov je v prvem letu delovanja Ljubhospica pred smrtjo doživelo preobrazbo, 42 odstotkov pa delno preobrazbo.
