Še pred sodnimi počitnicami naj bi sodnica Goranka Franz Ravbar odločila o domnevni nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi Tatjani Fink v Slovenskem društvu Hospic. Če se katera od strani na odločitev delovnega sodišča ne bo pritožila, bo s tem konec pravdanja, ki se je sprevrglo v pranje umazanega perila epskih razsežnosti. Tudi na zadnji od obravnav se je bilo težko izogniti občutku, da so v ljubljanski hiši hospica in društvu dolgo tlele hude osebne zamere.
Tožilstvo zavrglo ovadbo
Finkova zaradi po njenem mnenju nezakonite odpovedi od društva zahteva več kot 80.000 evrov odškodnine, kar je po njenem mnenju primerna vsota za nekoga, ki je več kot petnajst let delal pri delodajalcu. V društvu, ki ga od konca leta 2014 vodi Renata J. Roban, Finkovi očitajo, da je ob odhodu iz hiše hospica na Hradeckega cesti odtujila ali uničila za društvo pomembno dokumentacijo, ki je končala na Mestni občini Ljubljana. Kot je znano, je občinski zavod Lekarna Ljubljana ustanovil zavod LJUBhospic, ki je prevzel ljubljansko hišo hospica, tam pa se je zaposlila Finkova. Ta je že na pričanju konec septembra lani zavrnila očitke, da bi vzela dokumente. Tudi tožilstvo ni zbralo dokazov, da bi Finkova storila kaznivo dejanje, zato je kazensko ovadbo društva zavrglo.
V društvu Finkovi očitajo tudi, da ni izpolnila sklepa upravnega odbora, naj na račun društva prenakaže 25.000 evrov, ki so bili na računu zavoda Hiša hospica. Zaradi tega naj bi društvo konec leta 2014 končalo v minusu, kar je bil razlog, da se niso mogli prijaviti na razpis za evropska sredstva. Tudi to je Finkova zavrnila s pojasnilom, da bi o prenakazilu moral odločati svet zavoda Hiša hospica, ki pa niti po treh poskusih sklica ni bil sklepčen. Denar so na račun društva nakazali januarja 2015.
Bili so pionirji, standardov ni bilo
Tretji sklop očitkov se nanaša na zaposlitve in sporne strokovne prakse, ki naj bi jih Finkova dopuščala ali celo spodbujala. Priče društva so se razgovorile o verskih obredih in odrekanju zdravil. »Absolutno zanikam, da bi komur koli vsiljevali verske obrede ali običaje. Druga stran seveda mora opravičiti to, da so mi po dvajsetih letih, ko sem z ekipo postavila stroko, gibanje, odpovedali pogodbo, me poskusili prestaviti na recepcijo hiše… Za nekoga, ki ni hodil v službo, ampak je to delal s srcem, je to težka obtožnica,« odgovarja Finkova. Pravi, da so delali pri pionirskem projektu, ko standardov za paliativno oskrbo še zdaleč ni bilo. Nesoglasij v hiši hospica ne zanika. »Tiho sem bila ves čas, ker sem se pri sebi odločila, da ne bom rušila, kar sem gradila. Nikogar nisem kritizirala nazaj. Naši uporabniki bi lahko povedali, kaj so doživeli in kako je bilo. Več kot štiristo naših bolnikov je dostojanstveno končalo življenje – drugače, kot bi ga sicer.«
