Francoski predsednik François Hollande je deset let pozneje prišel v eno teh predmestij in na okroglo obletnico izjavil, da »v Franciji ni več pozabljenih sosesk«. Izžvižgali so ga. »Kje so naše službe?« je bilo prvo ogorčeno vprašanje. Statistika se v tem času in tudi odtlej kljub vsem obljubam namreč ni dosti spremenila. Trije od petih otrok v teh pretežno priseljenskih soseskah živijo v družinah pod pragom revščine. Brezposelnost (ključni problem) je dvakrat višja od francoskega povprečja, med mladimi pa znaša štirideset odstotkov. Mnogi tudi zato zaidejo na stranpoti, kar pa še vedno ne pojasni podatka, da v Franciji živi približno osem odstotkov muslimanov, medtem ko ti predstavljajo sedemdeset odstotkov vseh francoskih zapornikov. Ali da ima mladi temnopolti ali arabski Francoz statistično dvajsetkrat več možnosti kot belski, da ga bo ustavila policija. In tako naprej.
Ko je torej zdaj spet zavrelo, to ni bilo samo zaradi policije oziroma njenega domnevnega nasilja in spolne zlorabe 22-letnega moškega po imenu Theo. Deprivilegirani ostajajo ujeti med željo, da jih priznajo za enakovreden del francoske družbe, in pomanjkanjem pogojev, da poistovetenje dejansko izpeljejo, pravijo sociologi. Lahko bi bilo drugače, v teh dneh ocenjuje Le Monde, kajti politika ima vzvode, a kaj, če niti socialisti niso uresničili obljube, da bo policija morala izdajati potrdila za vsako legitimiranje, da se bo vsaj videlo, ali ljudi res ustavlja z utemeljenim razlogom.
V času, ko je strah pred terorizmom tako velik, je to očitno prevelik zalogaj, zdaj pa so tu še volitve. Nicolas Sarkozy je bil leta 2005 notranji minister, ki se je šel z nasilnimi demonstranti vojno, jih označil za »smeti« in med vrsticami krivdo za nasilje neupravičeno valil pretežno na nezakonite priseljence. Leto dni in pol pozneje je bil izvoljen za predsednika. Zdaj, dobra dva meseca pred predsedniškimi volitvami, so protesti oziroma gibanje Pravica za Thea ter spremljajoče nasilje, od katerega se je večina demonstrantov jasno distancirala in je vredno ostre obsodbe ob dodatku, da ni nujno jasno, kakšna je agenda njegovih akterjev, spet del predvolilne dinamike. V njej si v škandal vpleteni kandidat republikancev rešuje politično kožo, nacionalistka in populistka mane roke, socialist in drugi levičarji pa ne najdejo primernega odgovora na to, kako obsoditi nasilje in obenem opozoriti na globlje probleme, za katere v tednih pred volitvami gotovo ne bodo našli rešitve, če je niso doslej.
