V »temeljitem in analitičnem pogovoru«, kot so dvourno nedeljsko srečanje prvega in drugega moža SMC označili v največji vladni stranki, sta Miro Cerar in Milan Brglez zgladila spor. Pred novinarje nista želela stopiti, iz skupne pisne izjave za javnost pa je mogoče razbrati, da je Brglez Cerarju obljubil, da bo v prihodnje poslušnejši, Cerar pa je Brglezu dopustil, da še naprej ostane v vodstvu stranke.
V skupni izjavi, ki so jo posredovali s sedeža SMC, namreč preberemo, da je Brglez predsednika stranke prepričal o svoji »pripadnosti ideji in projektom, ki jih stranka zastopa v političnem življenju naše države«. Poleg tega je dal Cerarju tudi »jasna zagotovila, da ni več razlogov za nezaupanje, ki se je pojavilo v zadnjem času«. Spomnimo, da je Cerar še pred štirimi dnevi poudarjal, kako je Brglezovo večkratno »javno in neutemeljeno očitanje o neustavnosti premišljenih in argumentiranih odločitev vlade, ki jo vodim, porušilo zaupanje, ki je nujno potrebno za sodelovanje predsednika in podpredsednika SMC«. S temi besedami je meril na Brglezovo glasovanje proti noveli zakona o tujcih oziroma njegovo glasno obrazložitev, da ta krši slovensko ustavo in mednarodne pogodbe ter omogoča kršitve temeljnih človekovih pravic.
O človekovih pravicah pa nič
Po nedeljskih Brglezovih zagotovilih in izraženi pripravljenosti, »da še naprej deluje v dobro stranke in države«, se je Cerar odločil, da ne bo vztrajal pri pozivu k Brglezovemu umiku s položaja podpredsednika SMC. »Milan Brglez in Miro Cerar sta soglasna v tem, da je obema prioriteta država in interes državljanov. V tem trenutku so prioriteta začete reforme, ki morajo čim prej dati rezultate, in projekti vlade, ki jo vodi SMC,« še lahko preberemo v skupni izjavi. O kakšni pravni državi in spoštovanju človekovih pravic, kar je med osrednjimi vodili največje vladne stranke in njega samega še konec prejšnjega tedna izpostavljal Brglez, v tokratnem sporočilu ne najdemo ničesar.
Poslanci SMC so sledili Cerarjevemu in Brglezovemu zgledu in razpleta spora med njima oziroma odnosov v stranki niso želeli javno komentirati, niso pa skrivali, da so si oddahnili. Nekaj stavkov so povedali v obeh koalicijskih partnericah. Vodja poslanske skupine DeSUS Franc Jurša je umiritev nesoglasij v SMC označil kot koristno in obžaloval, da do nje ni prišlo že prej. Vodja poslancev SD Matjaž Han pa je v sporu Brglez-Cerar prepoznal predvsem šov za javnost, iz katerega pa ni nihče izšel kot zmagovalec.
Zamujena priložnost za Brgleza
Po oceni filozofa Borisa Vezjaka je bil Cerarjev upor proti Brglezu simptomatičen. »Kakor da bi z disciplinizacijo v svoji stranki želel zbežati pred golo resnico protiustavnega početja in predvsem poenotiti vsaj svoje kolege, če mu je že strokovna javnost v brk povedala, da uvaja kriminalizacijo migracij.« Pipo miru, ki sta jo zdaj pokadila oba prva moža SMC, pa Vezjak ocenjuje kot še eno zamujeno priložnost za Brgleza. »Če je že dosedanja pasivna drža predsednika parlamenta nakazovala, da mu morda res gre za načelnost glede človekovih pravic, v odnosu do avtokratskega Cerarja pa je ravno ne premore, je končna zgladitev spora popoln debakel zanj: Brglezu, ki ga je javnost cenila prav po upiranju premierju in so mu ratingi zato poskočili, je nedoumljivo uspelo zapraviti oboje. Se pravi: od načelnosti v zagovoru človekovih pravic tujcev je ostalo bore malo, svojo osebno moralno integriteto pa je v dobršni meri izgubil.«
»Če je kdo pri merjenju moči med Mirom Cerarjem in Milanom Brglezom pričakoval obračun pri O.K. Corralu, po katerem bo treba pospravljati trupla, je bil seveda bridko razočaran. Spor med najvidnejšima predstavnikoma vladajoče stranke namreč ni koristil nikomur,« pravi Janez Rakušček iz agencije Luna TBWA. Po njegovem prepričanju je bi spor škodljiv za SMC, potencialno destruktiven za koalicijo, ki je raje previdno čakala, da se v SMC zmenijo, pa tudi opozicija ni kazala običajnega navdušenja, da izkoristi nesoglasja med vodilnimi oblastniki. »Ravno ta pasivnost vseh, ki bi se jim lahko zazdelo, da se splača podpihovati ogenj v strehi SMC, nam da misliti, da tokrat vseeno ni šlo za predstavo; da se je zgodilo natanko to, kar smo videli. Da pri vsej zadevi ni bilo običajnih ozadij, skritih agend ter tajnih prišepetovalcev in da tokrat nismo sedeli v parterju lutkovnega gledališča.« Če je šlo v resnici le za dva moža, ki sta imela nasprotni mnenji, jih poskušala na trdo uveljaviti in nato sprevidela, da to ne pelje nikamor in raje stopila korak nazaj, pa je to po Rakuščkovem mnenju lahko le dobro.
