Ali je res tako preprosto? Kaj odraža kulturo naroda? Menda ne prevladujoča nepotizem in brezbrižnost v družbi, proslave v čast revolucije in zatajevanje državljanske vojne, razdvojenost naroda, ker ni sprave, odtujenost politike od državljanov zaradi volilnega sistema, nizka odgovornost politike in »avtonomne univerze« za stanje realne ekonomije oziroma gospodarstva. Demokracija slabo deluje, enako pravna država, pravosodje. Odgovornosti se skoraj ne pozna, ne opravičila in poprave napake. Država se moralno razkraja. »Pamet in mladež« bežita v razviti svet.

Etičnost človeka kaže njegova osebna integriteta. O njej lahko govorimo, ko lahko ugotovimo tri značilnosti človeka, to je, da je sposoben razlikovati, kaj je prav in kaj je narobe, da temu ustrezno ravna, tudi če zato nosi posledice, ter da iskreno javno pove, da ravna tako, kot sam dojema, kaj je dobro in kaj je slabo. Ali ne bi bilo etično, prav in pošteno, da bi se kulturniki vsakič oglasili in protestirali pri oblasti, ko država, oblast in delodajalci goljufajo zaposlene, nemočne državljane, kot je na primer uničeni podjetnik Smrtnik s parkinsonovo boleznijo? Menda že šestdeset odstotkov zaposlenih trpi šikaniranje na delu in smo rekorderji pri porabi pomirjeval in samomorih. Ali je to narodova identiteta?

Zakaj bi kulturniki imeli poseben status, če je rezultat slaba morala? Pred leti je prof. dr. Joseph Strauss, član SAZU, vrhunski strokovnjak za mednarodno pravo, zapisal: »Egoizem je tisto, kar obremenjuje vso Evropo – in še posebno tiste države, ki so izšle iz nekdanjega Balkana –, in tega se moramo čim prej rešiti, vendar je to zelo težko. Če bi hotel nekoliko pretiravati, potem bi rekel, da nam celo genetski inženiring, niti v sto letih, ne bi pomagal, da bi izgubili to lastnost… Evropa, na žalost, živi še vedno v preteklosti in tako se tudi odziva. Vsekakor pa potrebujemo več solidarnosti, potrebujemo zavest, da nam preostali svet ne bo dal ničesar zastonj, še najmanj pa znanje, mi pa iz egoizma zmanjšujemo možnosti, da si ga ustvarimo sami. Osebno sem sicer dovolj velik optimist, da verjamem, da bomo v Evropi prej ali slej našli mehanizme, ki bodo zagotovili, da bo skupnost evropskih držav delovala podobno učinkovito, kot zmore to skupnost ameriških držav. Ne pozabimo – tudi Američani so potrebovali kar veliko let in prestali veliko trpljenja, da so ustvarili takšno skupnost.«

Povsem tudi drži, kar piše dr. Peter Glavič, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, doktor kemijskih znanosti in ekonomist: »Brez ekonomske suverenosti ni politične in brez politične suverenosti ni kulturne, s slovenskim jezikom vred.« V knjigi Zakaj narodi propadajo berem, da so v uspešnih državah institucije zasnovane tako, da omogočajo, da ima vsak posameznik, in ne le izbrani vrhovi, korist od ekonomske rasti države.

Po 25 letih samostojne Slovenije je čas, da se spustimo na zemljo in poskrbimo za to, kar narod in država potrebujeta za preživetje. Ljudje smo nagonsko nagnjeni predvsem k užitku, za resnico pa se je treba zelo truditi. Država na praznik kulture posebej slavi umetnost in nagrajuje umetnike za njihovo delo. Predsednik upravnega odbora Vinko Möderndorfer pa politike obtoži, da umetnost hira in umira v državi. Pravi tudi: »Samo umetnost lahko narodu oplemeniti njegovo podobo in jo ohrani na skupnem portretu zgodovine narodov. Če bomo izgubili umetnost, bomo izgubili vse.« Kitajski pregovor pa pravi: »Končni namen znanosti je resnica, končni namen umetnosti je užitek.« Pot do resnice je garaška, do užitka pa kratka. Kaj država bolj potrebuje, »resnico« ali »užitek«?

Franc Mihič, Ribnica