Nemajhna težava pa je, da Sobotka kot notranji minister drugim državljanom to pravico krati. Ne z izločki, temveč, med drugim, z množično uporabo sredstva, s katerim hoče sam to isto pravico zaščititi – s kamerami. In mikrofoni. Ker novele zakonov še niso sprejete, še ni povsem jasno, kdaj, kje in kako (v kakšnih pravnih okvirih) bo avstrijska policija v prihodnje smela snemati, a je iz nedavno sprejetega koalicijskega dogovora očitno, da veliko pogosteje in z manj »formalnimi zapleti« kot doslej.
Ta in drugi predlogi »varnostnih« ukrepov iz omenjenega vladnega programa so bolj ali manj uradno seveda usmerjeni proti »tretjim«, predvsem terorizma osumljenim. Četudi tukaj spregledamo, da je mogoče – ko so uzakonjeni – »v praksi« razmeroma preprosto razširiti krog snemanih in prisluškovanih, ni mogoče zanemariti, da je še nekaj drugih ukrepov, ki jih namerava avstrijska koalicijska vlada letos pretočiti v zakone, tako ali drugače usmerjenih proti »tretjim«.
Eden takšnih je nameravani ukrep za preprečevanje mezdnega dampinga (tujci iz držav EU, v katerih je povprečna plača nižja od 80 odstotkov avstrijske, bi lahko dobili službo le še v primeru, če na trgu ne bi bilo ustreznega domačega kadra), pri čemer bi rada Avstrija tudi na ravni EU uveljavila določene omejitve prostega pretoka delovne sile. Manj je diskriminatornost očitna pri že veljavni poostritvi inšpekcijskega nadzora nad napotitvami tujih delavcev na delo v Avstrijo in pri opravljanju storitev; dosleden inšpekcijski nadzor namreč lahko omeji prostor za izigravanje oziroma izkoriščanje delavcev, kakršnega se lahko spomnimo iz primera iz Slovenije v Nemčijo napotenih in ogoljufanih delavcev pred dvema letoma.
No, poslanci slovenskega državnega zbora so v četrtek večinsko ocenili, da Avstrija s tem ukrepom krši evropska pravila, in so priporočili slovenski vladi, naj »rešitev« poišče v pogovorih z avstrijsko. Če dvostranskega dogovora ne bo, naj bi bila v igri tudi tožba pred sodiščem EU. Vlada bi ravnala modro, če bi po tem pleteničenju poslancev nekajkrat globoko vdihnila in spotoma štela do deset. Pa nato, na primer, najprej v Budimpešti, Bratislavi in Pragi preverila, ali so tudi tam prepričani o diskriminatornosti avstrijske inšpekcije. Če niso, potem… Če so, kaj kanijo storiti. Vsekakor bi imele štiri države za pogovor z Avstrijo skupno veliko daljši vzvod kot ena sama.
Slovenija s svojimi politiki, diplomati in uradništvom ni – kot se je že velikokrat izkazalo – najbolje opremljena za dvostransko reševanje problemov. Lahko oziroma zelo verjetno je, da bo to v naslednjih letih postalo še večji problem kot doslej, kajti EU kot prvi zaščitni ovoj postaja porozna. A prav zato, ker se bo država v prihodnjih letih nemara morala zanašati predvsem na »lastne sile«, je toliko bolj priporočljivo zelo dobro premisliti, katere spore – in koliko sporov – s sosedi je smotrno začenjati. Ter zakaj. Da ne bi nekega dne, ko bomo potrebovali zaveznika/-e za kakšno veliko pomembnejšo zadevo, ostali povsem sami. Res pa je, da je za takšen premislek potrebno nekaj več geopolitične strategije ter precej manj erjavčevske čebljavosti, židanovskega nastopaštva in počivalškovske samozaverovanosti.
