Digitalizacija je proces, ki pomembno spreminja svet in z njim tudi delovna mesta. Žiga Fišer, vodja komuniciranja in odnosov z javnostmi na Slovensko-nemški gospodarski zbornici, opozarja, da bodo zaradi nje naravoslovna znanja, predvsem računalniška, del skorajda vseh poklicev. »V Sloveniji bodo potrebe za zapolnitev prostih delovnih mest v industriji vedno večje, najbolj zaželen poklic pa bo po vsej verjetnosti mehatronik oziroma poklic, ki bo povezoval tako znanje strojništva kot tudi računalništva, informatike in elektrotehnike,« je prepričan.
Kibernetska varnost ni le domena moških
»Okoli 60 odstotkov otrok, ki danes vstopajo v šolo, bo opravljalo poklice, ki jih danes še ne poznamo,« napoveduje Fišer. Že zdaj pa je znano, da bodo z razmahom digitalizacije ogromne tudi potrebe po ljudeh, ki bodo skrbeli za kibernetsko varnost, poudarja Sergej Bižal iz fundacije Siceh. »To bo celo ključen poklic prihodnosti. Sodobna tehnologija že zdaj v veliki meri upravlja naša življenja in z izmenjavo informacij omogoča delovanje družbe. Prihajajoča povodenj novih tehnologij, predvsem na področju umetne inteligence, robotike in avtonomnih sistemov, pa bo sodobno družbo spremenila enako ali celo bolj, kot jo je spremenil pojav interneta. Število strokovnjakov na področju kibernetske varnosti na globalni ravni ne sledi potrebam. Pri trenutnem razvoju in izobraževanju na področju kibernetske varnosti bomo potrebovali približno 20 let, da zapolnimo kadrovsko praznino tega področja.« Za to bo potrebno dvoje – sprememba zahtevane stopnje izobrazbe pri zaposlovanju kibernetskih strokovnjakov (delodajalci trenutno zahtevajo univerzitetno izobrazbo, univerze pa študentov večinoma ne usposobijo za delo na področju kibernetske varnosti) in opustitev predsodkov, da je področje kibernetske varnosti moška domena.
Družbeni in tehnološki razvoj se po besedah direktorja Centra RS za poklicno izobraževanje Elida Bandlja poleg v digitalizacijo usmerja tudi v zelena dela, pridobivanje energije iz alternativnih virov, v storitve. Kljub vsemu pa velike študije na evropski ravni po njegovih besedah kažejo, da bomo v prihodnje potrebovali le od okoli 30 do 35 odstotkov ljudi, ki bodo imeli visoke kvalifikacije, medtem ko bodo potrebe po kadru s srednjimi kvalifikacijami precejšnje – ocene napovedujejo od 50 do 55 odstotkov.
Ko kuhar pristane med orodjarji
Mnoga slovenska podjetja se že danes soočajo z velikim pomanjkanjem kadra. Eno takih je Orodjarstvo Gorjak. Marko Gorjak se včasih jezi nad starši: »Ti so svoje otroke prepričali, da so poklici, kot so strojni tehnik, rezkalec, orodjar, poklici brez prihodnosti. Do tega jih je pripeljalo dejstvo, da je bilo ob razpadu Jugoslavije nemalo stečajev podjetij, ki so zaposlovala ravno tak profil ljudi, kot jih iščemo zdaj mi.« A razmere se spreminjajo. Pri Gorjakovih tako ves čas iščejo strojne tehnike, orodjarje, CNC-operaterje, rezkalce, strugarje, ploskovne brusilce… »V proizvodnji imamo kader, ki nima primerne šole, med njimi je tudi kuhar. Pomagati si moramo sami, v vsakem trenutku imamo v svojih vrstah od 10 do 15 odstotkov ljudi, ki jih učimo sami. To je edini način, da lahko rastemo,« pojasnjuje.
Podobne izkušnje v kovinarskem podjetju Reseda opisuje Damjan Habjanec. »Največji deficit je pri znanjih programiranja CNC-strojev. Izobraževalni sistem generira splošna znanja iz poznavanja CNC-tehnologije, vendar samo materijo in praktično uporabo zaposleni dobijo v podjetju. Kader brez usposabljanja in izobraževanja v delovni organizaciji je neuporaben,« opaža. A tako je tudi prav, meni Bandelj. »Mladega moramo v poklicni šoli opremiti z znanji, spretnostmi in kompetencami, da se bo znal svojemu konkretnemu delu čim prej prilagoditi, prav tako pa bo pripravljen na spremembe na delovnem mestu ali morda celo na menjavo poklica. Ljudje v prihodnosti namreč ne bodo imeli samo enega poklica vse življenje, kaj šele zgolj enega delodajalca.«
Kljub vsemu se denimo na mariborski strojni fakulteti želijo čim bolj približati potrebam trga, pravi prodekan za izobraževalno dejavnost dr. Iztok Palčič. V naslednjih dveh letih bodo okrepili povezave z gospodarstvom. Pripravljajo portal za objavo tem zaključnih del, ki jih bodo predlagala podjetja, izvedli bodo obsežno raziskavo med podjetji o tem, katera znanja in kompetence so in bodo relevantni za študente njihovih študijskih programov in podobno.
Dedek in vnuk na obisku v podjetju
»Mladi naj v srednji šoli preizkusijo čim več različnih sektorjev gospodarstva prek študentskega dela. Na tak način bodo sploh spoznali, kaj hočejo početi v življenju. Najbolje se bodo v izbranem poklicu izkazali tisti, ki bodo svoje delo dojemali kot izziv, ne pa kot sredstvo za zagotavljanje socialne neodvisnosti,« pravi Habjanec. Gorjak dodaja, naj tudi v prostem času obiščejo čim več podjetij, kjer bodo iz prve roke videli, kako poteka delo. »Lani je k nam prišel dedek z vnukom in prosil za ogled podjetja, ker se vnuk ni mogel odločiti, kam bi se vpisal. Razkazali smo mu podjetje in otroku morda olajšali odločitev,« se spominja. »Šole pa bi morale otrokom predstaviti tudi borzo dela, da bi videli, kateri so najbolj in kateri najmanj iskani poklici,« je še prepričan.
Kljub vsemu naj se otroci učijo tisto, kar jih veseli, delati pa bodo morda morali tisto, po čemer se povprašuje, poudarja Alenka Žnidaršič Kranjc, predsednica uprave Prva Group. »Če si dober, lahko obogatiš v katerem koli poklicu. Zdaj lahko postaneš bogat kuhar ali mesar, ker teh profilov ni.« Bandelj pa dodaja: »Popolnoma vseeno je, ali se za neki poklic, denimo za strugarja, priučiš pri 18 ali pri 35 letih. Glavni so znanja, spretnosti in kompetence.« Brez vseživljenjskega učenja pa se tako ali tako ne bo več dalo živeti. Že doma se moramo ves čas izobraževati, da lahko uporabljamo sodobne gospodinjske aparate. Če to počnemo tudi na strokovnem, digitalnem in jezikovnem področju, na trg dela vstopamo z višjo vrednostjo, še dodaja.
