Morda ne ustanove, poslušalci/gledalci pa so Morriconeja enkrat za vselej postavili tja, kamor je vedno spadal: med velikane filmske glasbene umetnosti, natančneje med tiste, ki jim je uspelo filmsko glasbo oddvojiti od filma. Medtem ko je marsikateri film utonil v pozabo, Morriconejeva glasba živi svoje ločeno življenje še naprej. In to aktivno, pojavlja se in nas nagovarja iz različnih žanrskih kotov in zvočno-vizualnih kolažev. Drznem si celo zatrditi, da je Morricone filmska glasba 20. stoletja; ne zaradi tega, ker je ustvaril več kot petsto partitur za film in televizijo, temveč ker je v filmsko glasbo vpeljal vrsto eksperimentalnih patentov, katerih posebnosti nam prek sluha pred očmi takoj prebudijo kader iz filma. To uspeva tudi priložnostnemu, a vseeno malce prehitro sprocesiranemu albumu: Morricone 60, izdanemu ob šestdesetletnici njegove bogate in nepredvidljive umetniške poti. Očitno je nova založba želela izkoristiti umetnikov ugled ter z drugim odtenkom istega spomina na hitro upravičiti vložena sredstva.
Ennio Morricone pač zahteva več potrpežljivosti, tako kot je potrpežljiv sam pri izbiri sodelavcev. Zato vnaprejšnji pomisleki pri angažiranju Češkega nacionalnega simfoničnega orkestra niso umestni. Maestro je pri vseh izbranih »najboljše iz« odlomkih – osredotočenih predvsem na korpus italovesternov – iz njih iztisnil najboljše. Zatakne se pri prehitri selekciji, ki jo lahko razlagamo predvsem z vidika lovljenja roka. Kako drugače razumeti, da naboru osveženih in malce prirejenih skladb na koncu »prilepijo« štiri izvorne posnetke? Da o neprimernem in površno sestavljenem skopem spremnem besedilu s preveč napakami niti ne izgubljamo besed. Tako nam ostane le zvočni sprehod skozi nekatere filmske napovednike, ki pa so veliko bolj »aktivni« že na prvi kompilaciji.
