Glasba se spočne in rojeva iz človeške duše. Duša je vir, je potencial. Zato je vse manj uspešnic, ker ne prihajajo iz duše. Duša pa ni naša, človekova last, ampak je last boga. Uspešnica je nekaj, kar se začuti. Žal že predolgo v občedružbenem pogledu opažamo dušno oziroma duhovno razčlovečenje človeka. Posledice tega dejstva so že močno zaznane tudi v glasbi. Zato je v modernem času kljub glasbeni hiperprodukciji vse manj uspešnic. Zdi se mi, da še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo vsakodnevno zaigranih tako veliko not in hkrati kljub temu zaigrane tako malo glasbe.
Koliko uspešnic ste napisali?Za slovenske razmere kar nekaj. Vsekakor pa sem najponosnejši na uporniško skladbo Sam, ki je pred tednom dni doživela novo izvedbo v interpretaciji Ota Pestnerja. In seveda Kostelsko dolino, ki poleg splošne popularnosti nezadržno postaja himna najjužnejše slovenske občine Kostel. Seveda pa bi bilo krivično ne nadeti statusa slovenske uspešnice moji skladbi Mati domovina, po kateri je celo dobil ime festival slovenske domoljubne pesmi. Na poti pa so že nove tri z naslovom Raj spominov in Pojoča travica ter Barbara, katere korenine segajo v sodno dvorano, kjer mi je sodnica Barbara (Klajnšek, op. a.) sodila zaradi Patrie. Naj povem prva dva stavka: »Barbara, jaz bi te peljal na morje. Zunaj je sonce, notri je mraz.« Sedel sem na sodni klopi kot član kakega narkokartela. Zakaj? Zakaj sem sedel 300 dni v zaporu? Obsojen sem bil zaradi politike in vse to sem vedel. Gledal sem sodnico v oči, a je nisem poslušal, ker sem bil v svojem svetu. In tu se zagotovo še ne bo končalo…
Tudi na področju domoljubnih pesmi?Zagotovo ne. Festival domoljubne pesmi Mati domovina prehaja z letošnjim letom v drugo petletko, kjer bomo, če bo šlo vse po sreči, pripravili za domoljubno čuteče ljudi kar nekaj novitet in s tem tudi prijetnih presenečenj. Sicer pa je s tem mojim domoljubjem tako, da me hočejo nenehno politično posiljevati, kljub temu da ne želim s svojim vzorcem nikomur ničesar vsiljevati. Češ da to počnem zato, da bi bilo v prid nečemu, čemur oni pravijo desnica.
Vi pa delate to za Slovenijo?Absolutno, izključno in samo za Slovenijo in slovenstvo kot celoto. Tudi pri glasbenem projektu Mati domovina so me in me bodo tudi v prihodnje vodili povsem enaki vzgibi kot leta 1990 in 1991. Le sredstva so času in razmeram primerno drugačna. Takrat je bil čas za vojaške pristope in upor proti tistemu, kar nas je kot narod politično in vojaško ogrožalo. Danes pa vidim najnevarnejšo grožnjo v tem, da smo Slovenci največje zlo samim sebi. Ob tem preprosto ne morem stati križemrok. Zato želim svoj prispevek k temeljnemu poenotenju dati skozi obujanje in spodbujanje k petju domoljubne pesmi.
Domoljubje tako v zadnjih letih izražate predvsem skozi glasbo.Seveda in predvsem zato, ker mi je glasba vsled naravnega nagnjenja in talenta blizu. Sicer pa sem glasbeno angažiran že iz ranega otroštva. Moji prvi glasbeni koraki so povezani z mojim očetom. Bil je izjemen glasbeni talent. Veljalo je, da kjer ni igral Matija, tam ni bilo dobre zabave. Bil je strokovnjak za harmonikarske inštrumente. Doma pa smo imeli tudi gostilno, kjer so se redno dogajali zabavnoglasbeni dogodki. Tako rekoč »na oder« sem prvič stopil z očetom že pri šestih letih. Čas pa je prinesel tudi spoznanje, da kljub temu, da imam rad vso glasbo, intimno pripadam jazz-rockovski zvrsti.
Kako ste prišli do te definicije?Ko si še zelo mlad, se ti marsikaj dozdeva. Čas pa je tisti, ki stvari postavi na njihovo mesto. Edina resnična zvestoba je naravna pripadnost nekomu ali nečemu. Racionalni motivi so v tem pogledu irelevantni in prej ali slej odpadejo. Na koncu so stvari preproste in čistih podob. Pot do tu pa je razmeroma dolgotrajna in bolj ali manj zapletena.
Je tako tudi s festivalom Mati domovina?Seveda. Festival ni nikakršna izjema. Bili so naravni razlogi za njegov nastanek, zato se je že s prvim poskusom leta 2012 odlično uveljavil. Na letošnjem decembrskem dogodku pa se obetajo zanimive konceptualne spremembe, ki bodo v večji meri na sceni angažirale mladinsko populacijo, seniorski del pa posedle na zaslužna mesta v prvih protokolarnih vrstah dvorane.
Je festival združil Slovence?Rezultat se po petih letih deli na en neuspeh in en uspeh. Naj najprej omenim neuspeh. Res sem bil tako naiven, da sem verjel, da mi bo uspelo enkrat na leto z domoljubno pesmijo minimalno poenotiti ljudi v slovenski politiki, zato sem na dogodek enakovredno vabil vse po državnem protokolarnem seznamu. Že prvo leto in potem vsa leta doslej pa se dogaja disciplinirani bojkot tistih, ki se imajo v slovenski politiki za leve. V tem dejstvu danes vidim žalosten podatek, da je slovenska politika na osnovi bližnje preteklosti še veliko bolj razdeljena, kot bi si sploh lahko mislili. Iskreno sem si želel, da bi bil ta festivalski dogodek takšen, kjer bi slovenski politiki, vsaj enkrat v 365 dneh, ne glede na politično barvo, družno prišli v Cankarjev dom in uživali v vrhunskih izvedbah ideološko nekontaminiranih domoljubnih pesmi. Danes, po petih letih, moram priznati topogleden neuspeh in poraz. Festival je namesto povezovanja postal dodaten dejavnik delitve med politiki. Uspeh pa nedvomno opažamo ob podatku, da je festival ob predvajanju TV Slovenija imel enega najvišjih odstotkov gledanosti. In sicer neprimerno višji, kot ga že standardno uživa prenos uradne proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti iz Cankarjevega doma. To pomeni, da domoljubna pesem mnogim ljudem ob takšnih praznikih pomeni veliko več od suhoparnih političnih govorov in programsko brezvsebinskih proslav, ki jih opažamo že dolgo vrsto let. Ne nazadnje pa ima neprecenljivo vrednost dejstvo, da nam je uspelo po petih letih izdati trilogijo notnih zbornikov domoljubnih pesmi.
In zdaj sva pri zborniku Mati domovina.V našem fokusu je mladinska populacija na osnovnih šolah. Je pa žal v Sloveniji zaradi obilice formalističnih ovir veliko vprašanje, kako to spraviti v šole. Zbornik je po mnogih strokovno relevantnih ocenah izjemne vrednosti. Tudi zato ga nominalno ne vrednotimo in klasično tržno ne bo naprodaj.
In v kateri fazi je zbornik?Ravnokar je izšel v dokončni podobi. Z ravni našega društva Mati domovina bomo v kratkem zaprosili Zavod za šolstvo RS za uradno evaluacijo zbornika kot učbenika. Prepričani smo, da bo tovrstna literatura koristen učni pripomoček v šolah.
Kakšna je njegova pedagoška vrednost?Po mojem mnenju enkratna, izjemna. Končno uradno oceno pa bo izdal pristojni državni organ.
Kje vse si želite, da bi imeli ta zbornik?Povsod. Ne samo v institucijah v upravnem obsegu Slovenije, ampak na območju celotnega kulturnega telesa Slovenije. Želel bi si, da se ta zbornik dotakne vsega, kar je na svetu slovenskega. Mislim, da je zbornik kot strokovna glasbena literatura in moderna zakladnica slovenskih domoljubnih pesmi tudi primerno darilo tujcem. Končno pa lahko tudi kot estetski in praktično uporaben knjižni izdelek primerno krasi sleherni slovenski dom.
Kdaj je slovenska domoljubna pesem dobra?Ko slovenska duša zapoje, se razveseli, postane ganjena, ponosna, vznesena ali pa tudi ob kakšnem spoznanju krutega dejstva žalostna na račun dogajanja v Sloveniji in slovenstvu nasploh.
Kako to, da ste še vedno tako domoljubni? Končno vas je »mati domovina« poslala v zapor.Z mojim krivičnim zaporom in še marsičim, kar po krivici doživljam preteklih 20 let, domovina nima nič opraviti. To je delo tiste na moč čudne države, ki že predolgo ne pooseblja lepote domovine Slovenije. Vem pa, da ta domovinsko protektivni odgovor ni popoln. Zato dodajam, da se mati lahko vede tudi mačehovsko, ampak še vedno bo po naravi stvari edino ta mati mati. Slovenija je bila in bo za vedno moj edini prostor, kjer se kljub vsemu počutim dobro in varno. Povedni refren ene izmed domoljubnih pesmi se začne: »Tu je moj dom, tu sem doma…«
