Niti sanjalo se mi ni, da ga je že za živega nagovarjal mojster Langus, tisti, ki da je manj posrečeno upodobil Julijo Primic, češ, »gospod doktor, kdaj pa se boste dali portretirati, (kajti) vaš portret utegne biti nekoč zelo iskan«. Če bi namreč imeli njegovo živo podobo, bi rešili dilemo njegovim kasnejšim portretistom, od Maleša in Jakca do Španzela, ki ga je kar dvakrat upodobil na tolarskem bankovcu. V tem zapisu ne bom paberkoval v slogu Aškerčeve maksime »sam boš v svojih delih živel večno«, kajti o moči, lepoti in globini Prešernovega lika ter pesniške izpovedi je bilo prelitega že veliko črnila, temveč bom poskušal prikazati lik Prešerna skozi oči njegove hčere Ernestine Jelovšek (1842–1917), katere stoletnico smrti obhajamo prav letos; zanimivo je, da je umrla na Prešernov rojstni dan v ubožnici v Ljubljani, pokopana pa je nedaleč od očeta v Prešernovem gaju v Kranju. Morda bi bilo prav, da bi se obletnice spomnilo vsaj kakšno novodobno zavzeto (pisateljsko) žensko društvo, kajti, kot pravi Ernestina na predavanju (1903), »ljubiti bi imele Prešerna še posebej Slovenke /…/, saj kolikor poznam jaz pesnikov slovenskih, ni nobeden njih Slovenk opeval v tako lepih in različnih pesmih«.
Ker živimo v hektičnem času, v katerem nas zavaja predvsem zunanja podoba, bi ga, če bi ga danes srečevali na ljubljanskih ulicah, spoznali po tem, da »oblačil se je tako kot drugi in se ravnal po tedanji šegi«, da je »poleti hodil v črnem fraku in s cilindrom na glavi«, da je »kravato pa nosil precej visoko, tako da mu srajce ni bilo videti«, da je, navsezadnje, »njegova zunanjost dajala vtis pravega Gorenjca, ki mu je mestno gizdalinstvo tuje« (J. Mušič, France Prešeren, 2000).
Tinka
Ernestina, za Prešerna kar Tinka, je kot drugorojenka Ane Jelovšek »zakrivila« še danes kultno pesem vložnico Nezakonska mati. Bojda jo je Prešeren napisal, ker se ni strinjal z Ano, ko je malo Tinko dala v rejo na Ig. Ljubljana se je namreč v Prešernovih letih »pogospodila«, zato si je po takratnih manirah seveda privoščila služinčad, ki je po navadi prihajala s podeželja. Tinkina mati Ana je bila seveda ena izmed njih, služila pa je kot pestunja pri dr. Chrobathu, pri katerem je uradoval pesnik. Plod njunega ljubezenskega razmerja, ki bi ga danes zaradi njene mladoletnosti brez dvoma obsojali, so bili trije otroci – prvorojenka Rezika je umrla že pred Ernestininim rojstvom – za katere je Prešeren Ani še na smrtni postelji zagotavljal, da »ko bom mrtev, boš tudi ti vedela, kdo sem bil – moji otroci ne bodo zapuščene reve«. Prešernove besede se seveda niso uresničile, še več, kaj kmalu je za grižo umrl brat Francelj, mati Ana je šla služit v Trst, Tinkina življenjska kalvarija pa se je šele začela. Obiskovala je uršulinsko šolo, vendar je niso vzeli mednje, ker je bila nezakonski otrok. Kot trinajstletna je ostala sama v Ljubljani in se preživljala kot pestunja, zatem pa je odšla za materjo v Trst. Po materini smrti (1875) je zbolela, ko pa si je opomogla, se je vrnila v Ljubljano, kjer se je zanjo zavzela Tavčarjeva žena Franja. Tik pred smrtjo je odšla v ubožnico, v kateri je bila, kot sama pravi, »osamljena, zapuščena, reči ne morem pozabljena – kajti kdo me pozna? – (kjer) sedim v svoji skriti sobici in sanjam o svojem življenjskem jutru, ko me je še obseval žar očetovske ljubezni… Dasi nimam veliko spominov, vendar, kar jih je, so mi neizrekljive vrednosti!«
Za Ernestino je ostalo nekaj rokopisov črtic, dvoje objav črtic v Ljubljanskem zvonu ter seveda sugestivni Spomini na Prešerna, napisani na Dunaju v nemščini med letoma 1875 in 1876, v katerih »pripovedovati vam hočem, kar mi je znanega, naslikati vam hočem podobo očetovo, ki živi v mojem srcu«.
Sila spomina
Spomini, pa naj bodo neposredni, kot je že omenjena Ernestinina knjiga, ali posredni, pa naj gre za romansirano biografijo (Ilka Vašte, Roman o Prešernu, 1937) ali televizijsko serijo Francija Slaka, v kateri je pesnika, vsaj po mojem mnenju, tenkočutno upodobil Pavle Ravnohrib, zmeraj nosijo osebni pečat. Omenjena nadaljevanka je sprožila burne odzive, nosilec glavne vloge pa je le pridal, »da bi bila škoda delati iz Prešerna licemersko pravljico, ki ji ne bi nihče verjel«. Tokrat pustimo ob strani akademsko pisanje o pesniku (Slodnjak, M. Borštnik, Gspan, Kidrič, Paternu, Kos… ) ali kar pričakovano demi(s)tifikacijo Prešernovega lika (Andrej Rozman Roza, Boštjan Gorenc Pižama), ki pa nikakor ne pobledi pesnikove veličine, še več, predvsem mladim ga približa v povsem človeški podobi, ki pa ni karikirana z negativnimi konotacijami.
Ernestinini spomini na Prešerna so galerija tedanjih razmer in bolj ali manj pričakovanih oznak pesnikovih prijateljev ali znancev, niz anekdot ter seveda sugestivno razpredanje o njegovi podobi ob nekaterih njegovih ljubezenskih pesmih, ženski zvestobi ter domoljubju. Tako med drugim beremo: »Obraz mu je bil podolgast. Hodil ni nikdar pokoncu, ampak bil je navadno nekoliko upognjen. Korakal je naglo; kadar je bil razvnet, hud, pa skoro tekal; včasi zopet je stopal neskončno počasi in povešeno. Stopinje so mu bile kratke in goste in eno nogo je vlekel nekoliko za seboj. In čeprav je bil kmečki sin, imel je majhne roke in noge.« (Vse iz Schwentnerjeve izdaje Spomini na Prešerna, 1903; ponatis: Založba Wieser, 1997).
Zanimiva je »Prešernova posebnost, da ni nikdar govoril z mojo materjo (z Ano J., op. p.) slovensko, ampak vedno le nemški, tako da je mnogo ljudi menilo, da Prešern sploh slovenskega jezika ne zna«. Na prigovor Anine mame, ki ni razumela nemško, pa je odgovoril, češ da »ljubljansko narečje ni slovensko«.
Najbolj trpki spomin pa jo veže na umirajočega očeta: »Hotela sva mu (z bratcem, op. p.) poljubiti roko, česar pa ni dovolil, ker mu je solzila že sokrvica iz kože. S teto se je pogovarjal o svoji bolezni; imel je še vedno upanje, da kmalu ozdravi. /…/ Videla sem, da je moj 'dragi papa' bolan, in mislila, da je hud name, ker si ni dal poljubiti roke. O smrti pa še nisem imela pojma. 'Tinka, le jokaj za svojega dobrega papá, ki tako lepo skrbi zate!' Te besede je izgovorila za menoj moja mati, ki je ravnokar vstopila. 'Kdo pa naj skrbi za njo, če ne jaz?!' je donelo s postelje nazaj. Tukaj mi je pripomniti, da sem napisala dogodke tega nepozabnega dne iz lastnega spomina, le nekaj malega je spopolnila moja mati, ko sem jo na to opozorila črez šestindvajset let.«
Ti spomini so prežeti z vzhičenim slovenstvom, ki smo ga zaradi diktata (psevdo)globalizacije potisnili na stranski tir, zato je prav, da končam ta zapis z Ernestininimi klenimi besedami: »Človek vendar ne more misliti, da bi se bili možje: M. Čop, Prešeren, Smole in drugi, tudi Kastelic, samo zabavali s svojim delovanjem, sicer pa mlatili prazno slamo, uverjeni, da ostane slovenščina na veke samo 'za posle' in da se bodo Slovenci ponemčevali, kakor doslej. /…/ Tudi Prešeren ni bil nezmotljiv. In če je bilo njegovo stremljenje, da bi pridobil svojemu jeziku popolno jednakopravnost z drugimi kulturnimi jeziki, napačno, moral ga je plačati pač drago.«
