Tako otroci kot odrasli so zelo dobro seznanjeni z vsemi razpoložljivimi podatki o njem. Ne poznajo pa na primer njegovega otroškega vzdevka. Mama ga je klicala Koštrunček, ker je imel rjave skodrane lase. Prav zaradi pričeske so tudi mamo klicali Nemška solata, saj je znala nemško brati in pisati. Ko jim nanizamo nekaj takih zanimivosti, obiskovalci včasih povprašajo tudi po kakšni pikantni podrobnosti iz njegovega življenja. Najstnike denimo podrobneje zanima njegovo popivanje. Takšna vprašanja so neprijetna.
Kako se odzovete, ko vam jih kdo zastavi?Navedem lahko le tisto, kar je zapisano. Opiram se predvsem na dve deli: na knjigo Toma Zupana, v kateri Lenka pripoveduje o spominih na brata Franceta, in na knjigo Prešernove hčerke Ernestine Jelovškove. Ta v svojih spominih ne omenja, da bi očeta kdaj videla pijanega, navaja pa kvartopirstvo kot njegov največji greh. Dokazov, da je prekomerno pil, torej nimamo, zato takšnih namigovanj niti ne potrdim niti ne ovržem. Če česa ne vem, obiskovalcem to odkrito povem. Najtežje pa je odgovoriti na večno vprašanje, kaj je Prešeren mislil, ko je kaj napisal. Tega nihče ne ve, to je vedel le on sam.
So zgodbe, ki jih pripovedujete, skladne s predstavo, ki jo imajo obiskovalci o pesniku?Najbolj jih preseneti drugačnost starega načina življenja. Da je bilo že ob rojstvu določeno, kaj bo kdo počel. Za Franceta se je mama že ob rojstvu odločila, da ne bo kmet, temveč gospod. Želela je, da bi bili vsi trije sinovi duhovniki, hčerke pa njihove gospodinje. Navsezadnje je samo eden ustregel njeni želji.
Otroke preseneti, da je moral France že kot osemletni fant od doma. Zabavajo pa se, ko jim pojasnimo, kako sta ata in mama drugače spala v svoji za današnje razmere kratki postelji. Nista bila tako majhna, ampak so ljudje takrat spali v polsedečem položaju.
Zagotovo pa je največja zanimivost zibka, v kateri se je zibal naš največji pesnik.Seveda, otrokom je najbolj všeč. A v hiši je ni bilo, ko so v njej odprli muzej. Ko je Prešernova mama ni več potrebovala, jo je posodila v Žirovnico in sled za njo se je izgubila. Z detektivskimi sposobnostmi jo je našel šele Fran Saleški Finžgar, ki je hišo spremenil v muzej. Ko se je prepričal, da je prava, je želel družino, ki jo je imela, nekako podkupiti, saj se mu je zdelo, da bi ga lahko drago stala. Ljudje so namreč predmete iz Prešernovega časa sprva radi podarjali, kmalu pa so zanje začeli zaračunavati, saj smo vendarle na Gorenjskem. Družini z majhnimi otroki in nosečo ženo je zato pripeljal iz Ljubljane popolnoma nov otroški voziček in takoj so bili za zamenjavo.
Pa so kasneje izvedeli, čemu so se odrekli?So. Danes je vrednost Prešernove zibke ocenjena na vrednost dveh novih hiš. V družini, ki jo je zamenjala za voziček, pa tudi tega še vedno hranijo.
O tem, kako je živel France Prešeren, je veliko zapisanega. Kaj pa se je zgodilo z drugimi člani njegove družine?Usoda družine je bila žalostna. Vsi trije fantje so šli od doma, doma so ostala dekleta. Mina se je poročila z Jožefom Vovkom iz Mošenj. Na začetku je bil precej prijazen in kmalu je oče nanj prepisal vso zemljo. Naj tega ne počne, ga je v pismih svaril France, saj je menil, da se bodo sestre, ki so se ljubile, sporekle, če bo vso zemljo dobila ena. Pravilno je sklepal. Vovk se je kmalu spremenil. Očeta, ki je bil še relativno mlad, ni več spraševal, kako naj vodi kmetijo. Sodu je izbilo dno dejstvo, da je posekal hruško sredi dvorišča, ki jo je posadil oče, novega gospodarja pa je motila, ko je na dvorišču obračal voz.
Oče je zapustil dom, kjer so živele generacije njegovih prednikov, in se preselil v Skaručno. Mama je še nekaj časa vztrajala, potem pa se je s hčerkama Lenko in Urško preselila k sinu Juriju, ki je bil duhovnik na Koroškem. V Vrbi je ostala Mina z možem in devetimi otroki. Točno sto let po Prešernu se je v tej hiši rodil prvi slovenski nadškof Anton Vovk.
Med študijem se je tudi Francetu tožilo po domači vasi, o življenju v njej je gojil idealistično predstavo. Po zapisih sodeč je med počitnicami, ki jih je preživel doma, želel mami pomagati pri žetvi, a se je s srpom tako urezal v prst, da mu je za vse življenje ostala brazgotina.
Kakšen je danes skozi vaše oči pogled Slovencev na Franceta Prešerna?Slovenci smo tako skromni, pogosto se premalo zavedamo, kakšnega genija imamo in kdo vse ga ceni. Poklonit so se mu prišli Primičevi potomci, ki živijo v Švici, saj je njihovo prababico Julijo naredil nesmrtno. Italijanski mojstri sonetov ga postavljajo nad Petrarco, čeprav slednji velja za alfo in omego sonetov. Ne zavedamo se, da je France Prešeren svetovni fenomen, ne le slovenski. In ne nazadnje: Slovenci smo po njegovi zaslugi eden redkih narodov s himno, ki ne govori o vojskovanju, ampak o ljubezni med narodi. Lahko ga imamo tudi za vizionarja, saj je z Zdravljico napovedal nastanek Evropske unije.
