Portugalska levica bi s svojim preseganjem medsebojnih razlik in pragmatičnim prizadevanjem za izboljšanje življenjskega standarda ljudi lahko postala zgled za levico v drugih evropskih državah, ki težko izvaja svojo politiko, velikokrat zaradi lastne neenotnosti. Portugalski socialisti imajo namreč manjšinsko vlado, ki jo, ne da bi v njej sodelovali, podpirajo poslanci komunistov in ostale radikalne levice.
Socialistični premier Antonio Costa – karizmatični politik, sin uglednega pisatelja Orlanda da Coste, ki je Indijec iz Goe – je po štirinajstih mesecih vladanja zelo uspešen. Naprej že zato, ker je njegova vlada s podporo radikalne levice toliko časa zdržala na oblasti in vsaj za zdaj ni razlogov, da ne bi še naprej. Zaradi te naveze socialisti ne zagovarjajo več lažjega odpuščanja zaposlenih, komunisti, ki sicer zahtevajo izstop iz evrskega območja, pa dopuščajo premierjevo izrazito proevropsko usmeritev. K večji pragmatičnosti so komuniste prisilili njihovi sindikati, saj samo takšen zgodovinski kompromis portugalske levice omogoča odpravo znižanja plač in pokojnin.
Plače gor, brezposelnost dol
Na desnici so se zmotili, ko so menili, da bo socialistična vlada hitro razpadla, ker njena gospodarska politika ne bo uspešna. Dvignile so se minimalne plače (s 505 na 577 evrov neto), pokojnine in plače v javnem sektorju, delovni teden je skrajšan s 40 na 35 ur, navkljub vsemu temu pa je gospodarska rast solidna, tako da se je lani brezposelnost zmanjšala z 12,2- na 10,2-odstotno raven (v Italiji denimo se je lani povečala z 11,6 na 12 odstotkov). Celo proračunski primanjkljaj se je zmanjšal na vsega 2,3 odstotka in je najnižji po koncu diktature leta 1974.
Costa torej uspešno vodi Portugalsko iz večletne krize. Tudi za Portugalsko je bilo pogubno, da je EU v obdobju po začetku krize leta 2008 hotela preveč zmanjšati javni dolg in zategovati pas, kar je slabo vplivalo na gospodarsko rast. Na Portugalskem se je po letu 2011, ko je državo vodila desničarska vlada Pedra Passosa Coelha, kriza potem še enkrat zaostrila: BDP je spet padal, brezposelnost je dosegla 17,5-odstotno raven, javni dolg se je hitro povečeval, pokojnine in plače v javnem sektorju so se zmanjševale, javne storitve, najbolj očitno v bolnišnicah, so se poslabševale. Za južne članice evrskega območja je bilo v letih 2011–2013 (ko so imele ZDA s svojo prožno proračunsko politiko že solidno gospodarsko rast) tudi usodno, da se Evropa ni znala dovolj hitro odzvati na mahinacije finančnih trgov. Še danes je portugalski BDP za 5 odstotkov nižji kot je bil leta 2007 (v Sloveniji naj bi na raven iz 2007 prišli letos), javni dolg pa znaša 133 odstotkov BDP, torej je za grškim en najvišjih v EU.
Premostili zgodovinske razlike
Čeprav je desna Coelhova vlada štiri leta poslabševala življenje Portugalcev, je na volitvah jeseni 2015 njegova koalicija prejela več glasov kot socialistična stranka. Vendar so vse stranke levice dobile skupno 123 od 230 poslancev. Sprva se je zdelo, da bo Coelho lahko ohranil premierski stolček ob podpori socialistov, ki naj bi bili bliže sredini kot radikalni levici. Toda Costa se je po štirih letih Coelhove neoliberalne politike odločil za povezovanje ne le z Levim blokom, ki je blizu Podemosu, ampak v nasprotju s pričakovanji tudi s komunisti, s katerimi so portugalski socialisti že vse od konca diktature leta 1974 v zelo slabih odnosih.
