Osrednja slovenska slovesnost ob dnevu spomina na holokavst, na kateri so se spomnili tudi vseh slovenskih žrtev v koncentracijskih taboriščih, je bila včeraj v Centru urbane kulture v kinu Šiška. Zbrane interniranke in internirance, ukradene otroke, izgnance, begunce in borce je v imenu organizatorja, Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, nagovoril Janez Deželak, tudi sam ukradeni otrok.
Slavnostni govornik na dobro obiskani prireditvi, med drugim so bili navzoči tudi predsednik Borut Pahor, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in predsednik slovenske borčevske organizacije Tit Turnšek, je bil zgodovinar in direktor celjskega muzeja novejše zgodovine dr. Tonček Kregar.
Modre, okorno napisane številke
Bolj kot o zgodovinskem dogajanju je Kregar spregovoril o spominu nanj. Spomnil se je tudi na dogodek iz otroštva: »Moralo je biti konec sedemdesetih let dvajsetega stoletja, ko je babico, med vojno izgnano podeželsko učiteljico, obiskala znanka, nekdanja sodelavka. Bilo je vroče poletje in ženski, dobri tovarišici, takrat le malo starejši, kot sem sam danes, sta sproščeno klepetali v senci. Ne spominjam se, o čem je tekla beseda, vem pa, da ves čas, ko sem se smukal naokrog, nisem mogel odvrniti pogleda od gostjine podlakti. Seveda nisem upal kar tako vprašati, kaj tiste modre, okorno napisane številke pomenijo, a moja radovednost je bila opažena. In pozneje, ko je gostja odšla, sem prvič slišal za koncentracijska taborišča. In za Auschwitz, od koder so izhajale skrivnostne številke na roki. Osemletnemu dečku težko predstavljiva vsebina, ki nikakor ni spadala v njegovo priljubljeno igro partizanov in Nemcev je vse od takrat del njegovega miselnega sveta.«
Desettisoči v koncentracijskih taboriščih
V italijanskih, nemških, madžarskih in hrvaških taboriščih je bilo skoraj 59.000 Slovenk in Slovencev. Ob teh zastrašujočih številkah se je Kregar tudi vprašal, kako vzbuditi in ne zadušiti interes za poznavanje preteklosti, predvsem pa vzpodbujati kritičen, celovit in kolikor je le mogoče objektiven odnos do nje. Ne le zaradi poznavanja zgodb včerajšnjega sveta, temveč tudi ali predvsem zato, da bi nam pridobljeno vedenje o preteklosti pomagalo pri razumevanju in soočanju s sedanjostjo. V kateri je zaradi poplave, hitrosti in površnosti informacij tako težko biti zares slišan in razumljen in v kateri je zaradi njene tako imenovane postresničnosti mogoče relativizirati, zamegliti ali z lažjo preglasiti še tako relevantna zgodovinska dejstva.
Spomin na ukradene otroke
Slavka Završnik, Fani Šajh, Marija Menart in Marija Tratnik so bile ukradeni otroci: »Rade prihajamo na srečanja, na katerih se družimo in se spominjamo na tiste težke čase. Društvo ukradenih otrok, ki ga vodi Janez Žmavc, je v zadnjem obdobju skupaj z lokalnimi oblastmi v Nemčiji postavilo več spominskih obeležij. Tako bodo tudi zanamci vedeli, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno,« so povedale. Podobnega mnenja je bil tudi Herman Janež, ki je preživel grozote Raba. »Tam ni bilo krematorijskih peči in poskusov na taboriščnikih. Na Rabu so umirali od lakote in bolezni. Kot otrok sem preživel. Upam, da bodo zanamci spoštovali pridobitve, za katere so mnogi žrtvovali svoja življenja.«
Izjemen kulturni program z naslovom Iz preteklosti v prihodnost so oblikovali Glasbena šola Moste-Polje, Zavod baletna šola Stevens, Kulturno umetniško društvo Smlednik, Matej Ulčar, Lara Janković, Ana Lekše, TV Medvode in režiserka Silvana Knok.
