Spoštovani predsednik republike, dragi Borut,
pisal se je 11. februar 2006. Pred skoraj do potankosti 11 leti. Imel je pogum, predsednik dr. Janez Drnovšek, tvegal celo ustavno obtožbo, da je sam, v okviru svojih pooblastil, presodil, da je bil takratni zakon ustavno sporen, zagotovo nehuman in nespodoben, za državo in družbo, ki se razglašata za napredni.
Znova smo pri tem vprašanju, o beguncih in prosilcih za azil namreč, in znova pri zakonu, ki ne le da »preveč omejuje pravice« teh ljudi, ampak jim celo onemogoča prestop meje in vstop v Slovenijo v trenutku, ko bi vlada in svet za nacionalno varnost, ki mu predseduješ, ocenila, da njihova prisotnost ogroža varnost in ustavno ureditev države.
Da je zakon sporen z vidika ustave in mednarodnih konvencij, ki to področje pokrivajo, ve povedati vrsta pravnih eminenc pri nas in na tujem. Da je sprevržen z vidika solidarnosti in človečnosti, ti povedo humanitarne in nevladne organizacije, morala bi ti povedati tudi tvoja vest, toliko bolj potem, ko je prvotno predvidena varovalka dvotretjinske, torej ustavne večine glasov v parlamentu, potrebne za njegovo aktivacijo, obstala in jo je zamenjala le navadna večina.
91. člen ustave, da »zakone razglaša predsednik republike najkasneje 8 dni po njegovem sprejemu«, ti daje možnost, pravico in dolžnost, da se do sprejetega zakona opredeliš, tako kot je svoj čas storil dr. Drnovšek. Odmisli meritve javnega mnenja do tega vprašanja, zazri se vase in dokaži, da zmoreš tudi ti to, kar je zmogel on. Imaš v srcu, glavi in rokah priložnost, da vrneš državo na zemljevid spoštujočih mednarodnega prava. Lep pozdrav.
Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec
