Včerajšnji dan spomina na holokavst je ljubljanska mestna oblast v sodelovanju s slovensko judovsko skupnostjo zaznamovala z odkritjem spominske plošče na Židovski stezi 4. Spominska plošča na mestu, kjer je nekoč stala sinagoga, bo v prestolnici prvi javni zapis o navzočnosti judovske skupnosti v mestu.
Ljubljanski župan Zoran Janković je ob odkritju spominske plošče zagotovil, da bo Ljubljana še naprej strpno in odprto mesto. »Vrata bomo imeli odprta za vse ljudi, ki prihajajo v Ljubljano,« je rekel in spomnil, da je tragedij, kakršne so se nekoč dogajale Judom, po svetu veliko in da veliko ljudi nima zagotovljenih pravic.
Direktor Judovskega kulturnega centra Robert Waltl je izrazil veselje, da je pri odkritju spominske plošče sodelovala tudi občina, saj so mestne oblasti pred stoletji Judom povzročale veliko preglavic. Kot je pojasnil dr. Andrej Pančur z Inštituta za novejšo zgodovino, so namreč meščani leta 1515 cesarja Maksimilijana I. prepričali, naj Jude izžene iz mesta in jim prepove stalno naselitev v Ljubljani.
Ta ukaz je veljal kar tri stoletja, ob tem pa ne gre prezreti, da so meščani cesarju celo plačali za izgon konkurence. Po Pančurjevih besedah so bili Judje v Ljubljani namreč najprej bankirji, pozneje pa so se začeli ukvarjati tudi s trgovino in so navezali stik s trgovci, ki so imeli trgovino na Kranjskem v svojih rokah.
Tristoletno sklicevanje na Maksimilijanov ukaz o izgonu Judov »za vse večne čase« se je končalo z Napoleonom in prihodom Francozov v začetku 19. stoletja. Prva družina, ki se je potem stalno naselila v Ljubljani, je bila po navedbah Mihaele Hudelja in Janeza Premka (Vodnik po judovski dediščini v Sloveniji) bavarska družina Heimann, ki je oskrbovala francosko vojsko. vbr
