V Belgiji imajo vladno krizo, kar ni presenetljivo glede na to, da je premier Charles Michel frankofon, najmočnejša vladna stranka pa so flamski separatisti iz N-VA (Nova flamska aliansa). Konec marca je tako desničarsko vlado zamajal Bart De Wever, vodja N-VA in župan Antwerpna, ko je kritiziral belgijsko priseljevalno politiko, ki »dovoljuje, da prihaja slaba vrsta priseljencev«. Po Weverju bi »to lahko spodbudilo rasizem, še posebej do Maročanov in Berberov«, ki so »zelo zaprta skupnost in zelo dovzetni za ideje radikalnih islamistov«. Vodja N-VA je Arabce in Berbere pozval, naj poskušajo dobiti delo in naj vzroka za »svoje osebne neuspehe ne iščejo v rasizmu«.
Premier je bil modro tiho
Wever tako opravičuje rasizem nekaterih Belgijcev, ki jih moti predvsem 400.000 priseljencev iz Maroka, večinoma Berberov, čeprav so ti večinoma prišli že pred 50 leti. Očitno želi ohraniti volilce, ki jih je v zadnjih letih prevzel skrajno desničarskemu Vlaams Belangu. Na ta način si prizadeva za nadaljnjo podporo flamskih nacionalistov in separatistov, ki bi mu lahko zamerili, ker je N-VA v belgijski vladi. Sicer je Wever, ki kot N-VA izhaja iz krščansko-demokratske politične tradicije, lani zavrnil možnost, da bi postal premier ali minister države, ki je ne mara. Spogledovanje z rasizmom pa bi mu lahko olajšalo nadaljnji stik z večjim delom manj premožnih Flamcev, ki menijo, da vladna koalicija z zategovanjem pasu vodi socialno-gospodarsko politiko v prid bogatih. Druge stranke vladne koalicije so bolj ali manj obsodile Weverjev napad na priseljence iz Maroka. Nelagodje v vladi ostaja tudi zato, ker so nekateri v N-VA povezani s skrajno desnico. To velja za državnega sekretarja za priseljevanje Thea Franckena, ki je nedavno izjavil, da afriškim priseljencem manjka »dodana vrednost«.
Premier Michel je v parlamentu ob vprašanju poslancev sicer poudaril, da so rasistične izjave kaznivo dejanje, a se je izognil odgovoru na vprašanje, kaj si misli o Franckenovih in Weverjevih pripombah o maroških in drugih afriških priseljencih. »Niste obsodili tega, kar je rekel gospod Wever. Za to očitno niste dovolj pogumni,« je premierju dejal socialistični poslanec Ahmed Laaouej. »Svojemu koalicijskemu partnerju bi morali povedati, da za rasizem v Belgiji ni prostora.«
Vendar glede strpnosti v Belgiji ni vse tako črno. V francoskem delu Belgije, v Valoniji, so se namreč v mestecu Arlon tamkajšnji muslimani nedavno lotili zbiranja denarja za obnovo sinagoge! Tako želijo z lastnimi prostovoljnimi prispevki judom pomagati pri reševanju 150 let stare sinagoge, ki so jo morali zaradi plesni zapreti. Kot so zdaj odkrili belgijski novinarji, v Arlonu, ki ima 30.000 prebivalcev, sožitje različnih ver in etničnih skupin že vrsto let lepo uspeva, med drugim organizirajo skupna srečanja katoličanov, protestantov, muslimanov, judov in neverujočih.
Mohamed Bouezmarni, ki vodi združenje muslimanov iz Arlona, je pomoč judom komentiral takole: »Ravnali smo kot državljani in taka pomoč drugim bi morala postati nekaj vsakdanjega. Pravzaprav pa zadeva ni tako vsakdanja. Temelji na večletnem sodelovanju različnih ver in neverujočih.« Odnosi med judi in muslimani torej še niso tako povsem zastrupljeni, kot je mogoče pogosto sklepati iz medijev ali pa morda iz terorističnih napadov posameznih islamistov, kakršen je bil lani maja v Judovskem muzeju v Bruslju.
Širokosrčnost muslimanov iz Arlona je toliko večja, ker se sami k molitvi zbirajo v majhni hiši, saj nimajo svoje mošeje, čeprav so druga največja verska skupnost v mestecu. Problem je v tem, da je za gradnjo mošeje treba imeti številna dovoljenja. Po tej pomoči judom pa so oblasti na več ravneh pokazale pripravljenost, tudi zaradi pritiska tam živečih judov, da jim pomagajo zgraditi mošejo.