Festival ali le niz gostovanj brez prave povezave, to je vprašanje, ki bi ga bilo, sicer brez upanja na odgovor, mogoče postaviti številnim gledališkim prireditvam revialnega tipa, ki se le zaradi formalnih propagandnih razlogov imenujejo – festivali. Zagrebški Festival svetovnega gledališča (Festival svjetskog kazališta, FSK), katerega trinajsta edicija se bo začela v torek, pri tem kljub kakovosti programa ni izjema.
Umetniška vodja festivala Ivica Buljan in Dubravka Vrgoč, ki je hkrati tudi ravnateljica Hrvaškega narodnega gledališča (HNK) – to pa je eno od festivalskih prizorišč – letos nista več niti poskušala s kakšno posiljeno sintagmo zajeti programa v celoto, morda zato ne, ker je to nemogoče ali pa ker je preprosto nepotrebno. Imena avtorjev in režiserjev, kot sta Katie Mitchell in Romeo Castellucci, in skupin, kot sta belgijska tg STAN in estonska NO99, so dovolj zgovorna. In bodo nedvomno, kot minula leta, v Zagreb privabila tudi nemajhen delež slovenskih ljubiteljev gledališča.
Britanska režiserka Katie Mitchell, enako uspešna v Royal Shakespeare Company in National Theatru kot v berlinski Schaubühne, je že bila zagrebška gostja s svojo uspešnico Gospodično Julijo. Tokrat prihaja s predstavo PljučaDuncana Macmillana, v kateri sodobni par »dostojnih ljudi« premišljuje, ali je v svetu, kakršen je, smiselno imeti potomce. Ekološka in politična tematika vodita v asketsko estetiko, zato bo slavnostno odprtje festivala šele naslednji dan, v sredo, 16. septembra, ko bo s svojo skupino Societas Raffaello Sanzio nastopil vedno grandiozen Italijan Romeo Castellucci; tukajšnje občinstvo ga pozna še iz časov Eurokaza v osemdesetih letih. Avtor, režiser, kostumograf in scenograf je v več kot treh desetletjih postal eden najpomembnejših evropskih režiserjev – s kar tremi predstavami je že drugo leto zapored tudi v središču letošnjega pariškega Festival d'Automne. S svojimi velikimi in dragimi projekti je zmožen koprodukcijsko povezati največje festivale in organizatorje z več celin. Predstava Spusti se, Mojzes (Go down, Moses) je njegova fantazmagorija o človeški nesreči in trpljenju skozi motiv izgube otroka in na drugi strani odraščanja brez staršev. Odigrali jo bodo dvakrat, tako kot tudi Češnjev vrt, kolektivno delo belgijske skupne tg STAN, festival pa se bo sklenil z NO99 in njihovo predstavo Moja žena se je razjezila, ki se je letos proslavila v Avignonu, že prej pa je veliko nagrado prejela na praškem Kvadrienalu scenografije.
Da letošnji festival prinaša le štiri predstave, je seveda kriv proračun oziroma njegovo zmanjšanje. Mesto Zagreb ga je z lanskih 150.000 evrov sklestilo na komaj 43.000, in to brez vsakega pojasnila. Do odgovornih za mestno kulturo je težko priti, saj zaradi preiskav o finančnih malverzacijah župana Milana Banića in tudi načelnika za kulturo Ivice Lovrića ne nastopajo radi, nižji uradniki pa živijo v strahu in čakajo, kaj bodo prinesle policijsko-sodne preiskave. V takem ozračju ni čudno, da je Zagreb že v prvem krogu izpadel iz kandidature za Evropsko prestolnico kulture leta 2020. Vsekakor pa povezanost z osrednjo nacionalno gledališko hišo HNK festivalu zagotavlja vzdržljivost, ki je neodvisna scena seveda nima. Eurokaz se je zaradi zmanjšanja dotacij in nezmožnosti komunikacije z mestno kulturno upravo pred dvema letoma samougasnil in zdaj obstaja le še kot majava produkcijska platforma. Na žalost se zdi, da je zategovanje pasu v kulturi postopoma doseglo tudi največje.