V sodnem redu torej piše, da je zdaj dovoljeno snemati vse v dvorani in da je z dovoljenjem predsednika sodišča mogoče snemati tudi cele obravnave. A sodnemu redu je nadrejen zakon o kazenskem postopku, ki še vedno prepoveduje kakršno koli snemanje, če ga izrecno ne dovoli vrhovno sodišče. Zmeda je tako popolna, sodni red je doživel precej kritik. Klemenčič zdaj v razlagi pojasnjuje, da pravzaprav ni nobenih sprememb in da 17. člen sodnega reda daje sodnikom in predsednikom sodišč »vsa potrebna sredstva, da se, ob upoštevanju ustavno in zakonsko določene javnosti sojenja, tudi osebnostne pravice strank ustrezno zavarujejo, kot je veljalo doslej«. To torej pomeni, da je dovoljeno vse, razen tistega, kar prepove sodnik. Ta pa teoretično, prosto po Klemenčiču, torej lahko prepove fotografiranje udeležencev tako v civilnih kot v kazenskih postopkih.
In kako to poteka v praksi? Podobno, kot je veljalo do zdaj, morajo medijske hiše z obrazcem vrhovno sodišče zaprositi za dovoljenje za snemanje v kazenskih in civilnih zadevah. Praviloma mediji dobijo dovoljenje za fotografiranje in snemanje v kazenskih zadevah. Edina razlika je torej očitno zdaj to, da se sme fotografirati obraze sodnikov in da ima potem ta sodnik več pristojnosti glede fotografiranja (in snemanja) drugih v sodni dvorani. pk
