V prazgodovini je bila Mušja jama nadregionalno pomemben kultni prostor. O tem govorijo najdeni bronasti in železni predmeti – napadalno in obrambno orožje (meči, sulice), orodje, kot so sekire in noži, pa kovinsko posodje (kotlički, vedra) in deli noše (igle, fibule, ovratnice). Prva raziskovalca jame sta bila leta 1881 F. Müller in J. Marinitsch, nato je leta 1909 tržaški jamar Pietro Savini na površini nasipnega stožca naletel na rimsko čelado, to odkritje pa je potem spodbudilo dunajski naravoslovni muzej, da je pod vodstvom avstro-ogrskega arheologa Josefa Szombathyja organiziral izkopavanja.
Darovanje podzemnim silam
Najdbe so odpeljali na Dunaj, po prvi svetovni vojni pa so jih morali skoraj polovico odstopiti Italiji. A kot je povedala ena od treh osrednjih avtorjev monografije, prof. dr. Elisabetta Borgna z udinske univerze, je tržaški muzej dobil le slabše primerke najdb. Slovenci iz te jame hranimo samo en predmet – sedem odlomkov bronastega vedra, v Pokrajinskem muzeju Koper.
Predmeti spadajo v čas med 12. in 8. stoletjem pr. n. št., v čas pozne bronaste in zgodnje železne dobe; večinoma so razlomljeni in ožgani, mnogi do nerazpoznavnosti, kar nakazuje na hipotezo, da je uničeno orožje posledica kultnih opravil pri darovanju podzemnim božanstvom. O tem je prepričan tudi dr. Peter Turk iz Narodnega muzeja, tudi eden od osrednjih avtorjev monografije, ki se je podrobneje ukvarjal z najdenim napadalnim orožjem in konjsko opremo.
Čeprav so predmete že zelo natančno popisali v začetku prejšnjega stoletja, potem pa napisali še vrsto člankov, komentarjev in delnih objav, je bilo treba najdbe ponovno ovrednotiti na podlagi sodobnih spoznanj ter zapolniti še nekatere delčke mozaika v zgodbi. Med drugim so temeljito popisali zgodovino raziskav, dodana je študija o kemični sestavi deponiranih bronastih predmetov, pa nova speleološka študija brezna in nov zemljevid, kar je prispeval naš ugledni speleolog dr. Andrej Mihevc. Z arheologi so sicer sodelovali tudi oblikovalci, prevajalci (slovenski, italijanski in angleški jezik), ilustratorji in kartografi. Monografijo v arheoloških krogih označujejo za ključno etapo pri preučevanju mlajše prazgodovine.
Kot pozneje v stari Grčiji
»Trideset let dela ni ravno najboljša izkaznica, je pa zato monografija kot celota veliko bolj zrela,« pravi še tretja osrednja avtorica, akad. prof. dr. Biba Teržan iz ZRC SAZU. Med drugim je imela nalogo, da povzame vsa dognanja arheologov v tem projektu. Poudarja: »To arheološko najdišče je eno najbolj edinstvenih in skrivnostnih pri nas in širše v srednji Evropi. Edinstveno je zaradi geomorfoloških danosti: gre za več deset metrov globoko brezno, v katerem je bilo odkritih skoraj tisoč bronastih in železnih predmetov, večinoma zelo poškodovanih, kar je zelo oteževalo arheološko delo in identifikacijo predmetov. Skrivnostno pa zaradi tega, ker prevladuje orožje in je verjetno izvorno območje posameznih kosov tega orožja praktično vsa Evropa; določene stvari izvirajo iz severnega karpatskega območja, nekatere iz zahodne Evrope, veliko jih je iz Italije. Vendar nikjer drugje po Evropi niso našli tako raznolikega zbira orožja kot prav v Mušji jami.«
Darovanje vojnega plena ob zmagah arheologinja Teržanova primerja z Olimpijo in Delfi v Grčiji: »Grki so vedno darovali desetino vojnega plena in tudi tukaj je očitno šlo za nekaj podobnega. Obredje v Mušji jami je trajalo tristo, štiristo let, zato je bilo kanonizirano, darovali pa so božanstvom htonskega in marcialnega značaja.«
Pravi tudi, da je bil Škocjan takrat stičišče svetov. Od kod so prišli darovalci, torej ekspanzivni osvajalci, ki so poskušali spreminjati sliko Evrope, ne vemo. Ugotovimo pa lahko, kdo so bili poraženci, kajti ve se, od kje izvira vojni plen. »Najbolj me je pretreslo to, da je bila konstelacija vojaških sil v 12. do 8. stol. pr. n. št. precej podobna današnji,« je še pristavila Teržanova.
