Začetki Majskega salona, tradicionalne letne pregledne razstave Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije (ZDSLU), segajo v leto 1909. Osrednja društvena prireditev je skozi dolgo zgodovino doživljala bolj in tudi manj prijetne trenutke, po tistem, ko je v minulih desetletjih že postala nekakšna »brezdomka«, pa se spet vrača v Ljubljano, kjer naj bi se – vsaj po željah organizatorjev – v prihodnje vendarle ustalila.
Letošnji Majski salon (na ogled bo vse do 2. oktobra) bodo odprli jutri v prostorih Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi, na njem pa se bo – s po enim ali dvema deloma – predstavilo 47 ustvarjalcev vseh generacij in likovnih usmeritev. Tokratna podoba prireditve je rahlo spremenjena; ne le da drugače kot v nekaterih prejšnjih letih ni posvečena določeni temi, temveč so k izboru umetnikov in njihovih del pristopili povsem drugače – s selekcijo po posameznih regijah, ki so jo opravili kustosi, člani Društva umetnostnih kritikov oziroma slovenske sekcije AICA (Mednarodne zveze umetnostnih kritikov).
Ne članarina, ampak kakovost
»Odločitev, da oblikovanje Majskega salona prepustimo članom slovenske sekcije AICA, se je zdela strokovno najbolj korektna,« meni Mojca Smerdu, predsednica umetniškega sveta ZDSLU. »Upam, da bodo kolegi prenovo te prireditve prepoznali kot pozitivno.« Spremenjeni način izbiranja sodelujočih je namreč povzročil nekaj razburjenja in odklonilnih odzivov med članstvom.
»Z vsem spoštovanjem do tradicije Majskega salona je treba priznati, da je ta dogodek z leti malce zbledel,« je ob tem neposreden umetnostni zgodovinar in kritik Brane Kovič, sicer eden letošnjih selektorjev. »Mnoge razstave so bile bolj podobne sračjemu gnezdu kot pa premišljenemu izboru, kajti glavni kriterij sodelovanja je bilo članstvo v ZDSLU. Za marsikoga, ki dela malo in slabo, je bila ta razstava ena redkih priložnosti, da pokaže svoja dela in ohranja status.« Zato je povabilo članom slovenske sekcije AICA, da izberejo program, po njegovem mnenju dobrodošla gesta, s katero se lahko prireditev spet dvigne na višjo raven. »Razstava je zelo heterogena, mislim pa, da kar celovito zajema raznolikost trenutne produkcije pri nas.«
V iskanju trajnejše rešitve
K prenovljeni podobi Majskega salona spada primerno razstavno okolje, ki so ga organizatorji že dolgo iskali in zdaj našli v prostorih Narodnega muzeja na Metelkovi. »Veseli me, da smo se imeli možnost povezati s sodobno slovensko umetnostjo,« pravi direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik. »Zdaj, ko vidim razstavo, sem sploh vesela, da smo se odločili za to potezo, ki se zdi za muzej morda nekoliko nenavadna.« Predsednik ZDSLU Aleš Sedmak dodaja, da so vedno težili k vrnitvi prireditve v Ljubljano, a so imeli pogosto težave z iskanjem ustreznega prizorišča za takšno postavitev.
Prva skupinska razstava slovenske likovne umetnosti, iz katere izhaja Majski salon, je bila namreč leta 1909 v novo odprtem Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Ko so tega v začetku 60. let porušili, se je Majski salon preselil v Jakopičevo galerijo, a tudi tam sčasoma izgubil domicil in se začel seliti po Sloveniji; lani, na primer, so ga pripravili v Ajdovščini.
»Seveda Majski salon za regionalne galerije pomeni dobrodošlo poživitev, vendar se nam je vseeno ves čas zdelo, da bi si razstava nacionalnih razsežnosti zaslužila vidnejši prostor v glavnem mestu,« razloži Sedmak. Del razlogov, da Majski salon (še) ni našel stalnega bivališča, vidi tudi v tem, da je likovna umetnost je po njegovem mnenju potisnjena povsem na obrobje.