Ljudsko zdravilstvo je slonelo na prastarih izkušnjah, ki so jih naši predniki pridobili z uporabo zdravilnih rastlin, in se je z ustnim izročilom prenašalo iz roda v rod. Z zdravilnimi rastlinami so se ukvarjale ženske, ki so skrbele za kuhanje in dom, a je bilo poznavanje zdravilnih rastlin vselej tudi dejavnost posebej izurjenih posameznikov, v najstarejših časih vračev in vračk, pozneje raznih ljudskih zdravilcev, padarjev in zeliščarjev. Valvasor navaja, da so bile na Kranjskem še v 17. stoletju znane ženske, ki so poznale zdravilna in čarovna sredstva za mnoge bolezni, napitke za preprečitev poroda, ljubezenske napoje in še kaj, ljudstvo pa jim je pripisovalo nadnaravno moč, zato so jih imenovali boginje. S krščanstvom so vrače in vračke označili za čarovnike in čarovnice ter jih preganjali. Od 19. stoletja sta bili vse pomembnejši medicina in kemija, ljudske zdravilske pripravke pa so izpodrivali lekarniški. Ljudsko zdravilstvo je ves čas sobivalo s cerkvenimi prepovedmi, ki so ljudsko prakso označile za vraževerje, uradna medicina pa je ljudske zdravilce imenovala »mazači«, »šarlatani«. Vendar so bili preprosti kmečki ljudje zaradi slabega gmotnega stanja in oddaljenosti od zdravnikov še dolgo prepuščeni lastni iznajdljivosti in pomoči ljudskih zdravilcev. Pehta pa je kljub navidezno negativnemu liku pravzaprav zdravilka. Verjetno jo je zaznamovala izkušnja, da ljudem le ne gre vselej zaupati.
Kaj vas je pri preučevanju zelišč v preteklosti najbolj presenetilo?Ljudsko zdravilstvo kot del tradicionalne kulture Slovencev je v marsičem zelo samosvoje, nadvse pa preseneča izredna pestrost ljudskih imen za zdravilne rastline. Naši predniki so približno 500 zdravilnih rastlin poimenovali s kar 6000 domačimi imeni. Tradicionalno znanje o uporabi rastlin razkriva tudi vso iznajdljivost naših prednikov, njihov duhovni razvoj, pogled na svet in naravne pojave – skratka modrost življenja, ki je izhajala iz tesne povezanosti z naravo.
Zanimivo je, da naši predniki rastlin niso uporabljali le za prehrano in zdravljenje, temveč tudi denimo za napovedovanje vremena ali rituale. Ali smo ohranili kakšno tovrstno znanje? Ali rastline še razumemo kot čudežne?Tradicionalno znanje o rastlinstvu nam razkriva, kako zelo je človeška kultura vezana na rastline. Rastline človeku dajejo vse, kar potrebuje za življenje: bivališče, obleko, hrano, zdravilo, surovine za vsakdanje in obredne predmete, rastline so okras človekovega doma, predmet krasilne umetnosti in estetskih občutij ter religioznega čaščenja. Rastline so namreč tisti del naravne in kulturne dediščine, ki se je tisočletja kalil v odnosu človeka do naravnega okolja. S tem, ko smo se odtujili od narave, smo izgubili tudi velik del tega znanja, predvsem pa se je spremenil naš odnos do narave, kjer ni več svetosti, zato tudi ni čudežev, pač pa le še vprašanje dobička.
Katera zelišča so imele ženske nekoč vedno doma?Nekoč so za domače zdravljenje nabirali zdravilne rastline, ki so jih posušili za čaje. Poleg čajev so pripravljali zeliščna mazila, obkladke, obliže, kopeli, namoke v žganje, olje ali vino, sirupe, sveže stisnjene sokove in druge pripravke. Arniko in hermeliko so namakali v žganje in ju uporabljali za celjenje ran, šentjanževko so namakali v olje za vtiranje proti revmi, trpotec in smrekove vršičke so vlagali v kozarce s sladkorjem in pripravljali sirup za dihala. Rane so zdravili z obkladki iz svežih zelišč, kot so arnika, rman, trpotec, hermelika. Najbolj priporočljive zdravilne rastline v domači lekarni so bile: bezgovo in lipovo cvetje, lapuh, trpotec, pljučnik, lučnik, koprive, baldrijan, slezenovec, borovnice, pelin, kamilice, kumina, janež, brezovo listje, njivska preslica, rman, žajbelj, meta, melisa, materina dušica, dobra misel, glog, ognjič, šentjanževka, šipek in še kakšna. Naši predniki so se zavedali tudi neprecenljive zdravilnosti rumenega drena, saj so pojem zdravja, ki se kaže v znanem slovenskem reku »zdrav kot dren«, povezali prav s to rastlino. Rumeni dren deluje na krvni obtok in s tem poživlja celo telo.
Na koliko teh »arcnij« smo že pozabili, pa bi jih morebiti lahko še vedno uporabljali?To bi težko ocenila, zagotovo pa veliko. Zdravje in zdravljenje je namreč v rokah vsakega posameznika. Nekateri prisegajo na sintetična zdravila, spet drugi – in teh je vedno več – na zdravila naravnega izvora. Sicer pa bi se moral vsak zavedati lastne odgovornosti za svoje zdravje. To se začne z nami samimi ali kot pravi slovenski ljudski pregovor: »Če si močen kot gorjača, kaj ti treba je še vrača.«
Kakšen odnos imamo dandanes do zelišč? Zdi se, da smo jih začeli ponovno odkrivati.Tisočletja staro znanje o rastlinstvu in zdravilstvu so naši predniki skrbno varovali, ga dopolnjevali in prenašali iz roda v rod, kar danes predstavlja bogato zakladnico v kulturni dediščini Slovencev. Čeprav je prakso zdravljenja z zdravilnimi rastlinami po drugi svetovni vojni vztrajno izpodrivala farmacevtska industrija, se je del tega znanja ohranil do danes. Ljudje na podeželju so zdravilna zelišča še naprej nabirali za samozdravljenje. V zadnjih desetletjih zdravljenje z zdravilnimi zelišči vse bolj narašča, nabiranje in gojenje zdravilnih zelišč pa je vse bolj razširjeno tudi med mestnim prebivalstvom. Ponovno se uveljavlja poklic zeliščarja, ki se ga preverja in potrjuje z nacionalno kvalifikacijo.
Ali je kot zeliščar mogoče dostojno živeti?Kakor v čigavih očeh. O dostojnem življenju pa ne bi govorila, saj tega primanjkuje še marsikomu v tej deželi. Bistveno in dragoceno je to, da zeliščarji negujejo in ohranjajo znanje o zdravilnih zeleh, ki je v veliki meri podedovano, zato je del naše kulturne dediščine, ga dopolnjujejo z novimi spoznanji ter nam ponujajo pomoč in ljubezen iz narave.
Če bi ta hip zasadili svoj zeliščni vrt, katere rastline bi izbrali?Res je, da sta med mojimi najljubšimi zelišči za čaje dobra misel in materina dušica, vendar bo moj vrt zagotovo mešanica zdravilnih in užitnih rastlin ter seveda okrasnih cvetlic. Da ne pozabim pehtrana za potičko pa cinije za dobro voljo.
