V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled razstava Slovenija in neuvrščeni pop, ki povzema živahno domače dogajanje na področju likovne umetnosti v 60. in 70. letih. Četudi je v središču lokalno usmerjena raziskava, je prav zaradi tega dovolj podrobna in celovita, saj temelji na dokaj obvladljivem vzorcu majhnega kulturnega miljeja, ki ne zahteva pretiranega posploševanja. Kustosinja Petja Grafenauer se ne osredotoča zgolj na vizualno umetnost, ampak tudi na obči duh časa in prostora, v katerem se umetnost vselej napaja. Obsežna razstava tako obiskovalca vodi skozi starejše primere umetniških praks in predhodnike, kot sta recimo Avgust Černigoj in Gabrijel Stupica, ki se neposredno odzivata na (tedanje) aktualno družbeno dogajanje. Postavitev se nato nadaljuje skozi več tematskih sklopov, ki omogočajo dosledno in tekoče branje zbranega gradiva.
V Sloveniji in v Jugoslaviji se smer sicer začne razvijati pod vplivom Zahoda, od koder tudi izhaja, vendar se hitro vzpostavi v avtentični različici. Namesto preprostega posnemanja vzpostavljenih vzorcev se večina ustvarjalcev odzove na situacijo v svojem neposrednem okolju. Tako nastane tudi navidezna diskontinuiteta med ameriškimi in britanskimi ter domačimi avtorji, saj Jugoslavija vstopi v svet svojevrstne tržne ekonomije in potrošništva nekoliko pozneje kot bogatejše zahodne države. Zaradi velikih urbanističnih projektov se takrat spremeni zunanje okolje, zgodijo se družbeni prelomi, na trg začno prihajati dobrine, ki so dostopne najširši populaciji.
Ta novi svet morda najbolje povzame ikonična slika Franca Mesariča z naslovom Loterija (1974), ki prikazuje motiv zastekljene poslovalnice za vplačevanje iger na srečo. Delo je skrajno dvoumno in nemara kritično. Igre na srečo so običajno odsev družbeno-ekonomske stagnacije, ko ljudstvo upa (le še) v čudeže, in neizmerne želje po doseganju materialnih ciljev, ki jih promovirata reklamna industrija in popularna kultura. V tem tudi takratna Slovenija ni prav zelo drugačna od preostalih delov tako imenovanega razvitega sveta. Zato je dobrodošel nabor eksponatov, ki predstavljajo izdelke tedanje vizualne kulture – naslovnice plošč, animirane filme in televizijske oddaje. Ti elementi odlično sobivajo z umetniškimi deli avtorjev, kot so Metka Krašovec, Milena Usenik, Berko, Lojze Logar in Zmago Jeraj. Stik z današnjim časom pa vzpostavlja prostorska instalacija Marka Breclja, ki v značilno humornem slogu prikazuje podobe politikov novega kova in tajkunov, generičnost medijskega diskurza in banalnost reklamnih sporočil. S tem je še poudarjena osrednja poteza poparta, ki je običajno ironičen in kritičen do idealiziranega sveta posredovanih podob, zato v spremenjeni in posodobljeni različici še vedno vztraja v sodobni umetnosti.
