Ali pravo izgublja proti pravičnosti in pravici do življenja?

Bedno in nevredno dostojne države in njenih predstavnikov. Ne vem sicer, ali tako zdaj učijo na pravni fakulteti, vendar uporaba znanja dr. Mira Cerarja in mag. Vesne Györkös Žnidar ne kaže ravno na visoko raven pripravljenosti tako imenovanih pravnih »strokovnjakov« za reševanje družbenih problemov pri nas in v tujini.

Netenje sovraštva predvsem tiste opcije, ki si želi priti na oblast, je očitno našlo plodna tla pri trenutno vladajočih. Ne vem, ali se vsi skupaj zavedamo, kam nas vodijo krmarji te naše ladje. Pod krinko demokratične navadne in dvotretjinske večine poskušajo spremeniti temelje ustave in mednarodnih norm. Tako so pred kratkim spremenili zakon o obrambi v členu, ki se nanaša na policijska pooblastila vojske. Čudno! Samega zakona ne morejo vsebinsko spremeniti že od leta 1994. Morda je tako tudi prav.

Počasi pa se začenjam bati te večine v parlamentu ter vojakov in policistov na terenu. Tudi vojakov na Baltiku. Pravzaprav veliko bolj kot vseh nastanitvenih centrov, prehodov čez mejo in sploh beguncev.

Predvideni zakon o azilu na zalogo me spominja na nekdanje tajne vojaške uradne liste, v katerih so bili pripravljeni »bianco« ukrepi za primere vojne in izrednih razmer. Že videno! In tudi že doživeto na Balkanu. Pa se očitno nismo ničesar naučili.

Pravzaprav sem pričakoval, da bo vlada Slovenije ponudila Srbiji roko in pomoč pri nastanitvi beguncev, ki zmrzujejo tam na prostem. Morda bi se s tem posredno malo oddolžili za njihovo nesebično pomoč v času med drugo svetovno vojno, ko so nacisti izgnali veliko Slovencev v Srbijo. Ponudba za sprejem določenega števila ljudi beguncev bi pokazala, da nismo pozabili na človečnost in na čas, ko smo bili sami v enakem položaju. Vendar vem, da je to veliko več, kot lahko kot državljan pričakujem od te vlade in države.

Prav tako me čudi molk Slovenske škofovske konference, ki se sicer redno oglaša ob vseh nevarnostih, predvsem tistih za cerkveni status in njihove finance. Tudi asistiranje širjenju nestrpnosti in podpora nekaterih sredstev javnega obveščanja sta nesprejemljiva.

Skratka, menim, da usmerjanje pozornosti na probleme beguncev ter strašenje ljudi s silnimi problemi, ki naj bi jih povzročili, kaže na popolno nesposobnost trenutno vladajočih, tako v vladi kot v parlamentu in na funkciji predsednika države, za reševanje ključnih in prioritetnih družbenih razmer in upravljanje družbe.