Mojster Kundera je bil zelo previden, ko je šlo za metafore. Po njegovem je lahko že ena dovolj, da se človek zaljubi. In potem je vse skupaj ena sama metafora, iz katere ni poti ven. Ostaneš zaljubljen, tako kot Jep Gambardella v filmu Neskončna lepota izjemnega italijanskega režiserja Paola Sorrentina, ki je za svoj poklon Rimu prejel oskarja za tujejezični film. Že mesece ga gledam, vedno znova, po posameznih prizorih, ker je vsak odlomek metafora zase. Življenje poveže delce v eno veliko celoto, ki je ne moremo videti, dokler ne odidemo na drugo stran. Zato je zgodba drugotnega pomena.
In na koncu je začetek romana, ki ga tudi sam pišem, že nekaj časa, po delčkih. In dlje ko ga pišem, več koncev ima. Vaje v slogu. Zdaj vem, da ga bom resnično pisal do konca. Ker je postal življenje samo. Tako se je zgodilo. Tudi Ljubljana je imela svojega Jepa; to je bil Maks Soršak, ljubitelj umetnosti, športa in seveda zabav, na katerih se je zabaval po svoje. In ta naš Gambardella ni bil izmišljen. Pisal sicer ni, je pa pomagal mnogim umetnikom, da so lažje prenašali svoje kulturniške tegobe. Zapustil nas je, še preden se je dokončala gentrifikacija našega lepega mesta. Zdaj imamo le še poplavo turistov, med katere so se pomešali poceni domačini. In turisti so lahko slaba metafora za mesto, ki je nekoč tlelo pod našimi nogami kot žerjavica sredi megle.
Pa vendarle – končno ena metafora, ki nas povezuje z vsemi evropskimi mesti, tudi z Rimom. Turisti so najboljši prebivalci Rima, pravi Jep sredi vroče intelektualne debate, na vzvišeni terasi ene od prestižnih rimskih vil. Kolikokrat se mi je prikradel ta stavek, ko sem želel opisati Ljubljano danes. Kaj bi mi brez turistov in podobno.
Tam nekje v zgodnjih osemdesetih, ko so bile te ulice prazne in je bila nedelja metafora za Bosance, ki ostanejo, in Slovence, ki pobegnejo, sem napisal pesem z naslovom Romanje po državi. V njej sem uporabil metaforo, ki se je še danes ne sramujem: Vsako drevo je Sava Kovačević, / vsako drevo je ožgano tam nekje v Bosni. Seveda me je navdihnil partizanski film, v katerem je padel legendarni komandant proletarske brigade. Pravzaprav bi moral pasti, a ga je zadržalo ožgano drevo, nekje pod vrhom Zelen gore, na katero je jurišal s svojimi četami.
Metafora je postala večja od življenja. Sava Kovačević je prav v teh verzih postal dejanska in ironična metafora, s katero sem nekaj povedal tudi o značaju Bosancev in pa moči režimske propagande. Zanimiv je bil tudi iztek pesmi, v katerem se pesniški subjekt sprehaja med razcvetelimi popki, čeprav ni nikjer pomladi. In ker mu je bilo jasno, da se je tudi sam znašel v metafori, ki je samo življenje, se je na koncu vprašal: ali ni morda v kakšnem nemškem ali ruskem taborišču, med rojaki, ki se spominjajo otroštva. To je bilo moje zgodnje srečanje z metaforo in pogumom, potrebnim za njeno rojstvo. Kasneje jih je bilo še kar nekaj in vedno je šlo za strel na prvo, kot bi temu dejali v športnem žargonu. Če ni bila na prvo, običajno ni zadela.
In zakaj sem se spomnil ravno te pesmi? Ker sem se zadnji mesec prejšnjega leta znova znašel v podobnem položaju, le da so tokrat manjkali razcveteli popki – drugo je bilo vse bolj ali manj enako kot v tisti pesmi. Spet mi je postalo vroče, čeprav je bila okrog mene zima, in tudi začudenje je bilo podobno. Po nekaj tednih suhega in mrzlega zimskega vremena se je namreč sredi decembra zgodila pomlad. Ta redek meteorološki pojav me je spet vrnil v tisto pomlad, pred več kot tridesetimi leti, s tem pa v dejansko metaforo. Danes je pomlad / izgubila se je / ne ve kam / bojda odhaja / v Nemčijo.
Tudi pomlad ne želi ostati v našem mestu, ki je tako lepo, bi dejal stari cinik iz predmestja. Lepo že, lepo, a zgolj za turiste in tiste, ki jim imajo kaj ponuditi. Za druge je ta metafora predraga, tako kot je za večino bivšega srednjega razreda predrago življenje v središču našega glavnega mesta. Nemčija je posmeh našim evropskim sanjam, zdaj ko smo se vrnili na osnovne položaje in se zdi, da so bile velike sanje o združeni in enotni Evropi navadna ukana. Imeli smo preblisk, trenutek velike metafore, ki smo jo poimenovali druga Švica, zdaj pa samo še švicamo, in to na suho, je nekoč pikro dodal pesnik, ki se je preselil v zgornjo Šiško, ker je po njegovem tam še edina prava Ljubljana, kakršno je poznal pred okupacijo.
Strokovnjaki za jezik pravijo, da so najboljše metafore porojene iz instinkta. Pisanje pesmi je potovanje brez vrnitve, tako kot življenje samo. Enosmerna vozovnica v žepu usode. Zato je zelo pomembna igra, poigravanje, ples pred kazenskim prostorom, preden se zgodi zadnji napad na nasprotnikov gol. Globlje ko se potapljam v modrino metafore, jasneje mi postaja, kaj je tisto, kar metafora, z njo pa tudi življenje samo, zahteva od mene. Če ni tudi ta zahteva ena sama metafora, bi dejal, da zahteva brezpogojno igro, ki pelje v vedno nove metafore. Zato se ne smemo ustrašiti, kadar nas moč metafore loči od resničnosti. Navsezadnje smo edini otroci tega sveta, pa če je še tako gol in oropan metaforike.
