Gledam torej dokumentarec, ko se na ekranu izriše obraz mojega pokojnega prijatelja. Ne morem verjeti – mislil sem, da ga ne bom več videl, zdaj pa je tu, pred mano, kot bi bil še vedno živ. Kdaj so to posneli… Gotovo ni dolgo tega. Takoj se spomnim, kako smo se nekoč šalili na račun terminov predvajanja oddaj, ki smo jih že zdavnaj posneli, pa niso in niso prišle na program. Kaj pa če vmes slučajno umreš, me je dražil režiser, s katerim sva takrat veliko sodelovala. Mi vsaj ne bo treba gledati tega, sem mu vračal s polno mero. Morda pa moj prijatelj res ni želel gledati oddaje, v kateri je gostoval. In se je raje poslovil. Pomislim, da med snemanjem, ki je bilo mogoče kakšno leto nazaj, ni vedel, da ga kmalu ne bo več med nami. Bi govoril s takšnim zanosom, če bi vedel? Prav gotovo ne. Nobenih znakov bližajoče se tragedije ni videti v njegovih potezah. Torej je odločitev prišla v trenutku. Preprosto ni več zdržal. Pametni sodijo sami sebi. Ne morem gledati. Ugasnem.
Vendar me spet spreleti srh; spomnim se odlomka iz filma o slavnem radijskem novinarju iz Vukovarja, ki se je z mikrofonom boril za neodvisno Hrvaško in verjetno podpisal legendarni slogan Zapamtite Vukovar. Gledal sem ga nekaj dni prej, na obletnico padca tega herojskega mesta. Ves čas obleganja je novinar dvigoval moralo maloštevilnih braniteljev. In to z navadno jutranjo kroniko, na lokalnem radiu, ki ga je tiste tri mesece poslušal ves svet. Nič čudnega, da se je major agresorske vojske zarotil, da ga bo dobil v roke. Ko so ga naposled ujeli, sprva niso bili prepričani, ali imajo pravega. Dokler ga ni prepoznal drug, ne preveč pameten ujetnik in ga veselo pozdravil po imenu. Major se je le cinično nasmehnil in zlobno pripomnil: »Vidiš, slaven si, vsaka budala te pozna.« Kmalu je bil ustreljen na Ovčari, skupaj z ranjenci in drugimi ujetniki. Preden so sprožili, je še zadnjič zakričal ime mesta, za katerega je dal življenje.
Le zakaj me je ta replika tako zadela!? Saj sem navajen cinizma. Tu, kjer živim, ga je vse polno. Zdaj pa kot da bi bilo naenkrat preveč. Morda zato, ker je ta le še v rokah močnejših. Torej tistih, ki obvladujejo položaj. Tako kot so zapori le še za reveže in pa tiste redke izbrance, ki si lahko notri spočijejo od svojih grehov. Ker jih zunaj čakajo nakradene in prepisane dobrine, vesela rodbina, z vsem premičnim in nepremičnim bogastvom, pridobljenim na brezpraven način. Nekatere celo slava, ki se seveda splača. Torej nekoliko drugačna od tiste, na katero je mislil major JLA, ko je ujel novinarja z radia. Za izbrance še vedno velja, da greš v zapor odležat svoje. In prideš ven mirne vesti. Reveži gredo noter revni, z dolgovi, iz njega pa pridejo še bolj revni in zadolženi. In to zgolj zato, ker niso bili dovolj podjetni oziroma se niso znašli, ko je bil še čas. Torej je za vse bolje, da ne naredijo prekrška, vsaj ne premajhnega.
In smo spet tam, pri morali, ki je imajo nekateri preveč, drugi pa premalo. Da o občutku krivde, ki nam je vsem prirojen, ne izgubljam besed. Zbudim očeta in mu povem, da je tekme konec. Koliko je bilo, me vpraša. Verjetno izenačeno, odgovorim. Saj sploh ni vedel, katera tekma je bila. Tudi on je še vedno prepričan, da greš v zapor zato, da odležiš svoje. In ti je potem lažje. Zato veliko poležava. Še ena njegova cvetka iz enciklopedije zablod, v kateri je še veliko prostora za nove. Sicer pa je njemu najlažje, saj se sploh še ni zbudil v tem novem svetu. In se na srečo tudi ne bo. Tako kot ne bo šel k zdravniku, ko ga bo začelo stiskati in siliti na kašelj. Nekje globoko v sebi namreč čuti, da pri njem ni dobrodošel oziroma da ga tam čaka zanesljiv konec. Zato sploh ne gre v vrsto. Zaman ga prepričujem v nasprotno. Ko mu zabičam, da greva jutri zagotovo tja, se mi samo smeji. Prvih sto let je najtežje, je njegov najbolj priročen pregovor za takšne priložnosti.
Pravi pacient je nezadovoljen pacient, bi verjetno dodal vodja sindikatov zdravnikov, ki me je pokončal s svojo cinično izjavo, da je zaman pozivati zdravnike, naj nehajo stavkati, saj bi v tej državi prej morali stavkati bolniki, ker jim je slabše kot njim. Major JLA iz filma o Vukovarju bi se mu priklonil zaradi te mojstrovine. Pri nas ne morejo stavkati niti zdravi, kaj šele bolni. Ker jih hromi strah pred izgubo malih koristi, za majhne sanje. Velike so že oddane. Zanj ni zdravil, pa če imamo še toliko dobaviteljev. Takšen cinizem je zato zločin, tako kot je zločin tišina večine, ki se ne dvigne proti lažnim avtoritetam in eliti, ki je zmagala brez boja.
Zdaj mi postane jasno, zakaj so me majorjeve besede tako ranile. Ker mi je ta občutek nemoči, s katerim se je v tistem trenutku soočil novinar majhnega vukovarskega radia, prekleto domač. Njegov boj je bil ponižan, spravljen na raven senzacionalizma, medijske prostitucije, ki mi je tako znana. Kar je sledilo po dokončni zmagi nad agresorjem, ki je zravnal njegovo mesto, je bilo seveda še veliko večje razočaranje. Tudi na Hrvaškem so stari ciniki ohranili svoje položaje iz prejšnjih časov in še vedno držijo v obroču vse, ki nimajo moči, da bi se dvignili proti terorju privilegiranih. Za nekaj takšnega se res ni splačalo žrtvovati.
Pa vendar je imel tisti nesrečni novinar vsaj Vukovar, ki se ga na Hrvaškem spomnijo enkrat na leto. Česa se bomo spomnili mi, ki se nismo uprli, ko je bil čas za to?
