Sedem se jih bo v nedeljo v prvem krogu volitev potegovalo za predsedniškega kandidata francoske levice. Nemški tednik Die Zeit jih je označil za sedem samurajev, ki branijo revne Francoze pred kapitalom, kot v filmu samuraji branijo japonsko vas pred razbojniki. Štirje favoriti, med katerimi nobeden ni v izrazito boljšem položaju, so člani vladajoče Socialistične stranke. Trije obstranci pripadajo Zelenim in levim radikalcem.
V smrtonosnih kleščah Mélenchona in Macrona
Od volitev 22. in 29. januarja, na katerih lahko glasujejo vsi Francozi, je močno odvisna usoda Socialistične stranke. Če se volitev ne bo udeležilo vsaj dva milijona ljudi, bo izvoljeni socialistični kandidat težko verodostojno nastopal kot predstavnik levice. Tako pa tudi ne bi imel nobenih možnosti proti vodilnim štirim predsedniškim kandidatom, tudi ne proti 66-letnemu radikalnemu levičarju Jean-Lucu Mélenchonu in 38-letnemu socialdemokratskemu Emmanuelu Macronu, zelo verjetnima grobarjema Socialistične stranke. Ker nista v njihovi stranki in ne sodelujeta na volitvah levice, je za socialiste zelo slabo, da sta doslej pridobila že več kot polovico volilcev Françoisa Hollanda iz prvega kroga predsedniških volitev leta 2012, podpira pa ju še veliko drugih Francozov. Polom socialistov na spomladanskih predsedniških volitvah, ki ga napovedujejo vse ankete, bi lahko potegnil za seboj polom na junijskih parlamentarnih volitvah, tako da bi se Socialistična stranka znašla na obrobju francoske politike.
A tudi v primeru velike udeležbe na januarskih volitvah levice, o kateri so – vsaj v izjavah za javnost – prepričani vodilni socialisti, se stranka pozneje ne bo mogla izogniti veliki izgubi volilcev. Če namreč predsedniški kandidat postane nekdanji Hollandov premier in desni socialist Manuel Valls (ki je v torek med rokovanjem z volilci dobil klofuto), bodo vsi dosedanji levo usmerjeni volilci socialistov začeli podpirati radikalnega levičarja Mélenchona. Če pa bo socialistični predsedniški kandidat postal eden od obeh favoritov med levimi socialisti, Arnaud Montebourg (ki je za protekcionizem) ali Benoît Hamon (ki je za univerzalni temeljni dohodek), bodo levosredinski volilci in tudi več kot polovica socialističnih poslancev začeli podpirati socialdemokrata Macrona. Skratka, Vallsova zmaga bi zelo okrepila Mélenchona, poraz pa Macrona.
Največja grožnja socialistom je Macron
Največja nevarnost, ki grozi socialistom, pa je, da bi v aprilskem prvem krogu predsedniških volitev številni levo usmerjeni volilci glasovali za Macrona, ker edino on lahko prepreči drugi krog med populistko Marine Le Pen in desničarjem Françoisom Fillonom. V resnici nihče na svoja zborovanja ne privabi toliko ljudi kot Macron, v Parizu celo 12.000. V anketah pa se bliža dvajsetim odstotkom podpore. »Nočem prispevati k temu, da bo drugi krog med Fillonom in Le Penovo,« pravi eden od poslancev iz vrst levih socialistov, ki so se lani, preden je Macron odstopil, spraševali, kaj išče takšen neoliberalen gospodarski minister v socialistični vladi. Drugi je še bolj konkreten: »Če bo marca Macron daleč pred drugimi iz levice, bom pozval, naj se glasuje zanj. Samo tako bo mogoče premagati Fillona in Le Penovo, izvolitev katerih bi bila katastrofa za našo socialno državo!« Podobno meni tudi sedanji zunanji minister in nekdanji Hollandov premier Jean-Marc Ayrault.
Macron bi lahko uničil sedanjo Socialistično stranko, če bi mu uspelo njene zmerne politike zvabiti v svoj tabor. Trdi namreč, da ni mogoče vladati s podporo levih socialistov, ki so proti reformam, kar je v zadnjih petih letih poskušal Hollande, z znanim rezultatom. »Macron je kot ledena gora,« pravi eden njegovih privržencev, »Socialistična stranka pa kot Titanik, na katerem orkester igra primarne volitve, ladja pa se že potaplja.«
