Kar zadeva teran in refošk, je zmešnjava stara nekaj stoletij, saj se začne že z Rimljani, in ni znano, kaj je mislil Plinij, ko je opisoval, da je cesarica Livija za dobro kri rada pila »pucinum«, gosto rdeče vino tam nekje s Krasa, iz Istre ali Furlanije. Od tedaj se je to vino imenovalo vse od terana, refoška do kraškega refoška, istrskega terana, nanj pa so bili v zgodovini ponosni tako Furlani kot Kraševci in Istrani. O tem, ali je trta, ki obrodi grozdje za gosto rdeče vino, imenovana refošk ali teran, se niso preveč spraševali. V resnici je tudi zdaj tako, da je to, ali sta kraška in istrska trta enaki ali pa se razlikujeta v enem genu, stvar, ki bi morala zanimati le profesorje biotehniških fakultet, ne pa da o tem razpravljajo na večernih poročilih.
Že pred tremi leti so slovenski vinski strokovnjaki opozarjali, da bomo v Bruslju izgubili zaščito za teran, ker smo zaščitili sorto, ki ima sinonimna poimenovanja teran, refošk in terrano. In da bi se vse lahko elegantno in brez zapletov rešilo, če bi zaščitili kraški teran. Tako kot so Hrvati pametno zaščitili kislo zelje, a kot ogulinsko kislo zelje, ali pa pršut kot dalmatinski in istrski. Slednjega celo skupaj s Slovenci.
Če smo se pri svinjskih stegnih znali zmeniti, se pri vinu ne zmoremo. Po zaslugi pregovorno trmastih Kraševcev je teran nenadoma sablja v gorečem boju za nacionalno bit. Toda pozor: v Sloveniji pridelamo slabih sto milijonov litra vina na leto. Od tega približno milijon litrov terana. Še cvička, tega ubogega dolenjskega ljudskega vina, na leto pridelamo več: od milijona in pol do dveh milijonov litrov. Kljub temu se govori o gospodarski škodi, ki se bo zgodila, če ne bomo imeli ekskluzivne zaščite za teran. V tej godlji se pojavljajo celo teorije zarote o tem, da za hrvaškim vztrajanjem pri teranu stoji Agrokor, češ da želi iz Mercatorja izriniti kraški teran in začeti prodajati istrsko izpeljanko. Ivica Todorić, lastnik Agrokorja in Mercatorja, ima res v lasti vinsko klet v Istri, ki proizvaja res odlično malvazijo, pri rdečih vinih pa stavijo na cuvee terra rossa. Prodajajo sicer tudi čisti teran, a to je eden njihovih manj pomembnih proizvodov.
V vinskem politikantstvu najkrajšo potegnejo vinoljubci. Ta trenutek je skoraj bogokletno priznati, da je teran težko in zahtevno vino, ki ga srkajo res le Kraševci in Ljubljančani, kadar pridejo na Kras. Prav tako kot je bogokletno priznati, da ste pili tisto vino, ki ga Istrani imenujejo teran, in da ste bili ob tem navdušeni, ker ustnic ni obarval vijolično. Da ste steklenico celo pretihotapili v Slovenijo, da bi »prepovedano« vino delili s prijatelji. Ob vsem tem se Dioniz res krepko reži, Slovenci pa smo še enkrat dokazali, da bi naša himna morala biti Al prav se piše kaša ali kasha.
Zato – pomirimo se in spijmo kozarec terana. V resnici je čisto vseeno, kaj si o njem mislijo v Bruslju, Ljubljani in Zagrebu.
