Je pa bojda v Beli hiši in rdečem Kremlju v teh časih medsebojnih izrazov ljubezni in dejanj sovraštva tudi malo zadrege. Ko so vsi ti vohuni in agentje in »hekerji« staknili glave, enega oreha niso mogli streti. Za en gordijski vozel ni bilo meča, ki bi ga presekal. V deželici tam pod Triglavom bodo namreč letos tudi volili predsednika. Kakšna limanica za agente in njihove delodajalce, kakšna priložnost za »penetracijo po računalniško«! Če so lahko Američanom pokazali, kako lahko zmaga kandidat, ki mu nihče ni napovedoval zmage, kakšna »štala« bo šele tam, kjer ljudje od nekdaj radi drug drugemu stanujejo v želodcu, dežurajo pod posteljo, kukajo v lonec in denarnico.
A mi, raja podalpska, smo mirni. Ne mirni, »skulirani«. Če smo zaradi novega šefa velesile pripravljeni besedo traparija nadomestiti v čast njegovi boljši polovici naše krvi z besedico tramparija (tudi trumparija ima precej zagovornikov), je to le odraz skrbi za naš slovenski jezik, ki ga odlično govori sin predsednika največje svetovne velesile oziroma slovenske matere sin! Kar se pa tiče odkritij v letu volitev, se samo muzamo in delamo šlik šlak agentom in vohunom in vsem, ki bi radi tudi pri nas uveljavili model velesil: vaš predsednik lahko »čivkne« večjo neumnost kot naš predsednik!
Kaj namreč lahko vohunski sateliti in vojska vohunov in računalniških genijev izbrskajo o tistem, ki je gasilec in kmet, ki varuje otroke in šiva, ki maha z zastavo, deli odlikovanja levo in desno in obenem vedno govori tako umirjeno, zbrano, všečno, prijazno, umetelno, sproščeno? Kdo lahko škodi tistemu, ki vedno najde pravo ograjo v tujini za zamišljen počitek in sporno ograjo doma za grajo? Kako najti napako lepemu in pametnemu, visokemu in vitkemu, ki drsa, kolikor hoče, teče maraton, vedno prav zaveže kravato in mu obleka stoji kot ulita? Bodo morda našli napako v njegovi brezhibni frizuri, ki poseka tisti čuden rumen pramen ameriškega predsednika kot za stavo? Bodo njegove herojske podvige, od kmečkih opravil do smetarskega garanja, primerjali s poziranjem ruskega šefa s tigrom? Kdo si upa najti kaj spornega o predsedniku, ki uravnoteženo en dan vstane na levo in drug dan na desno nogo? Ki nikogar ne črti, sovraži, ampak ima za vsakogar lepo besedo? In je povrhu še lepši od ameriške prve dame, ki je itak slovenske krvi, naša.
Vohuni, agenti in vsi ostali v jok, ker pri nas tramparij v ozvezdju našega predsednika ne najdejo. Ljudstvo pa ob tem kljubovanju velesilam spontano vzklika: »To jim deli!«
