V Beli hiši ugibajo, ali je mrk nemara posledica zaslepitvenega odboja sončne svetlobe (flare, pojav, ki je leta 1983 »narisal« ameriške medcelinske jedrske rakete na ruske radarje, zaradi česar je bil svet nekaj dolgih minut bližje kataklizmi kot med kubansko krizo leta 1961), kakšnega drugega vesoljskega vremenskega pojava ali pa je letalo res strmoglavilo. Dokler lovci z najbližjega letalskega oporišča ne vzpostavijo vidne zveze z Air Force One in jim piloti z morsejevimi znaki ne sporočijo, da je z izjemo komunikacijskega izpada na letalu vse v redu, vlada v Washingtonu »panika za zaprtimi vrati«. Javnosti komunikacijski mrk zamolčijo, po pristanku predsedniškega letala pa izvedenci hitro ugotovijo, kar se je zdelo nemogoče: v računalniški sistem najbolj varovanega letala na svetu je nekdo pretihotapil izjemno prebrisano napisanega računalniškega črva, ki je onesposobil vso komunikacijo s svetom. A kdo? Ker vseh »učinkov« napadalnega programa niti v NSA ne zmorejo takoj odkriti, je videti očitno, da je moral nastati v državnem sponzorstvu, in seznam »običajnih osumljencev« ni presenečenje: Rusija, Kitajska, Iran, Severna Koreja.
Predsednik je »do nadaljnjega« prizemljen, epizodo ali dve kasneje pa se izkaže, da črv še zdaleč ni storil vsega, kar bi lahko. Ni, recimo, prevzel nadzora nad avtopilotom in strmoglavil letala, čeprav ameriški izvedenci ugotovijo, da bi to »znal«. Torej je šlo zgolj za »svarilo«? No, ko še kakšno epizodo kasneje prav zaradi »ponorelega« avtopilota pade letalo z ukrajinskim predsednikom, kaže, da o poreklu črva ne more biti nobenega dvoma več. »Prstni odtisi« kažejo na Kremelj.
Proporcionalni odgovor z največjim možnim učinkom
Ugasnimo fikcijo. Ameriški predsednik Barack Obama je prejšnji teden (z zloveščim datumom 13. oktober) podpisal ukaz o usklajevanju ukrepov za zaščito države pred vremenskimi pojavi v vesolju. Iz njega ni razvidno, da bi Zemlji in še posebej ZDA pretila kakšna neposredna nevarnost zaradi geomagnetskih motenj, odboja sončne svetlobe ali česa podobnega (ukaz pravi, da so takšni pojavi »redni«), našteva pa vrsto potrebnih ukrepov različnih ministrstev in agencij, ki jih je treba sprejeti v največ 120 dneh. V nasprotnem primeru, pravi ukaz, bi lahko prišlo do, na primer, popolnega mrka električnega omrežja, kar bi po načelu domin ohromilo in povsem ustavilo vse ključne storitve: od oskrbe z vodo do prometa in zdravstva.
Ukaz verjetno ne bi vzbudil veliko pozornosti, če ne bi bile ZDA na vrhuncu najbolj čudaške predvolilne kampanje v zgodovini, v prejšnjih tednih in mesecih med drugim zaznamovane z objavami na neznan način pridobljene demokratske korespondence in seznama volilcev v Arizoni in Illinoisu ter zaznanimi poskusi vdorov v volilne evidence drugih zveznih držav. Za zaščito pred vesoljskimi vremenskimi ujmami se ne bi najbrž nihče posebej menil, če šest dni prej ministrstvo za domovinsko varnost in združenje kakšnega poldrugega ducata obveščevalnih agencij (USIC) ne bi objavila skupnega sporočila za javnost. Z njim so ZDA prvič Rusiji uradno pripisale odgovornost za vdore v nekatere ameriške računalniške strežnike: »Nedavne objave domnevno prisvojenih e-mailov na straneh, kakršni sta DCLeaks in WikiLeaks, ter e-mailov, ki jih je objavil spletni osebek Gucifer 2.0, so skladne z metodami in cilji prizadevanj, kakršne podpira Rusija. Te tatvine in objave so namenjene vplivanju na ameriški volilni postopek. Takšna aktivnost ni nova za Moskvo – Rusi so podobno taktiko in tehnike uporabljali po Evropi in Evraziji, da bi, denimo, vplivali na tamkajšnje javno mnenje. Prepričani smo, da so glede na obseg in kočljivost teh vdorov takšne aktivnosti lahko odobrili le najvišji ruski uradni krogi.«
In – Obamov ukaz za zaščito pred vremenskimi pojavi v vesolju verjetno ne bi vzbudil posebne pozornosti, če ne bi le dan po njegovem podpisu ameriška televizijska mreža NBC vnaprej objavila dela pogovora s podpredsednikom Joejem Bidnom: »Poslali mu (ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, op. a.) bomo sporočilo. Imamo zmogljivosti za to. In sporočilo mu bo jasno. Zgodilo se bo v trenutku, ki ga bomo sami določili. V okoliščinah, ko bo imelo največji učinek. Nisem zaskrbljen zaradi volitev. Najprej zato, ker administracija tesno sodeluje z vsemi pristojnimi za volitve. Drugič zato, ker so Američani prekleto odporni. Tretjič pa, ker bistveno vplivati na volitve ni mogoče. In naj vam povem, da bo naše sporočilo proporcionalno.«
»Kritična infrastruktura«
V določenem trenutku, z največjim možnim učinkom, a vendarle v razmerju z morebitno »škodo«, ki so oziroma jo bodo povzročili »Putinovi hekerji«. Prav zelo jasen Biden ni bil, toda napoved ameriškega kibernetskega (proti)udarca je prišla z drugega najvišjega mesta v hierarhiji, pri čemer jo je podpredsednik končal z dvoumnim odgovorom na novinarsko vprašanje, ali bo javnost izvedela za to »sporočilo«: »Upam, da ne.«
Kaj torej, zaščita pred vremenskimi pojavi v vesolju ali pred morebitnimi hekerskimi vdori v »kritično infrastrukturo«? Gre za skrb, bojazen, strah ali že kar »paniko za zaprtimi vrati«, da bi lahko nekdo Američanom naredil, s čimer so se sami hvalili, da lahko kadarkoli naredijo drugim (recimo Iranu): v poljubno izbranem trenutku ohromijo vso »kritično infrastrukturo«? Kaj je to? Vse, od semaforjev do telekomunikacij, od satelitske navigacije do električnega in železniškega omrežja, pravi kratko in suho ustanovitelj enega najbolj znanih protivirusnih podjetij na svetu Jevgenij (Eugene) Kaspersky v dokumentarcu Zero Days (naslov »žargonsko« označuje še neodkrite luknje v programski opremi, ki jih izkorišča posamezni virus ali črv). Sta potemtakem jedrski velesili pravzaprav že v medsebojni kibernetski vojni ali pa se bosta ravnokar zapletli vanjo? Ali pa gre pri vsem skupaj za svojevrstnega »milenijskega hrošča« med v ameriški predvolilni kampanji na rob histerije v slogu Rusi prihajajo! iz petdesetih let prejšnjega stoletja prignano psihološko-propagandno vojno?
V zadnjem Bidnovem odgovoru tiči ena od »lepot« morebitne vojne v peti razsežnosti (po kopnem, morju, zraku in vesolju). Javnost ne more ničesar z gotovostjo vedeti in ničesar preveriti. Med morebitnimi kibernetskimi »spopadi« ni oziroma ne bo humanitarcev na terenu, neodvisnih prič, novinarjev, nikogar, ki bi lahko potrdil »uradne navedbe« katerekoli strani. In to, kar Američani trdijo, v Kremlju seveda zanikajo. Ker pa »bojišče« ni realno in navedbe niso preverljive – če bi jih hotele ameriške agencije podkrepiti z dejstvi, bi morale hkrati razkriti svoj kibernetsko-vohunski potencial in metode – lahko prokremeljski mediji v »dokaz« ruske nevpletenosti navajajo ameriškega režiserja Oliverja Stona, ki je zgolj ugotovil prav to dejstvo: »Najlažje je vselej glasno trditi, da Rusi napadajo. A to je neumno. Kar sem se naučil med snemanjem filma Snowden, je, da je težko razvozlati, kdo je med kakšnim kibernetskim napadom kaj naredil. Za to so potrebni meseci. Tega potrpljenja pa nihče nima. Bolj preprosto je s prstom pokazati na Rusijo.«
Čeprav je pojem kibernetske vojne v uporabi že najmanj četrt stoletja, čeprav je bilo v zadnjem desetletju nekaj še vedno ne v celoti pojasnjenih »napadov« na internetno-komunikacijske strukture celih držav (Estonija leta 2007, Gruzija 2008) ali na njihove posamezne instalacije (iranske jedrske centrifuge 200? – 2011), čeprav nas je Edward Snowden seznanil s tem, da Američani kibernetsko vohunijo celo za svojimi zavezniki, čeprav je tudi nemški urad za zaščito ustavnega reda (protiobveščevalna agencija) ugotovil (ruski) vdor v računalniški sistem bundestaga, čeprav je Nato letos »kibernetski prostor« uradno razglasil za novo bojišče in čeprav so hekerski napadi očitno že vplivali na kolektivno ameriško psiho, o »pravi« vojni najbrž še ni mogoče govoriti. (Sploh pa ne v takšnem smislu, v kakršnem je vojno opredelil Carl von Clausewitz.) Prej nemara o nadaljevanju hladne vojne s kibernetskimi sredstvi. O nenehnem in tehnološko čedalje bolj prefinjenem preizkušanju nasprotnikove ranljivosti, pri čemer ima napadalec v primerjavi s klasičnimi vojnami dve pomembni prednosti. Za kibernetske napade ne potrebuje veliko ljudi, finančnih sredstev in »materiala«, zadostuje pa mu ena sama »luknja« v obrambi nasprotnika. In najmanj eno luknjo je mogoče najti v vsakem računalniškem sistemu.
Ah, seveda! Kdo je v resnici shekal Air Force One v uvodoma omenjeni nadaljevanki? No, fikcija je skoraj tako zapletena kot resničnost in tako se na koncu izkaže … Pa saj gotovo tega nočete izvedeti vnaprej.
