Četudi ne mineva kakšna okrogla obletnica rojstva ali smrti Leva Nikolajeviča Tolstoja, niti obletnica izida katerega od dveh njegovih velikih del,Ane Karenineter Vojne in miru, so trimesečno obdobje med januarjem in aprilom v Cankarjevem domuposvetili prav temu ruskemu pisateljskemu geniju. V sredo zvečer je v okviru Festivala Tolstoj, iskalec resnice predaval ruski pisatelj, kritik, akademik in novinar Pavel Basinski, ki je leta 2010 napisal obsežno Tolstojevo biografijo Pobeg iz raja (v slovenskem prevodu Boruta Kraševca je leta 2015 izšla pri Beletrini).
Monumentalna knjiga se začenja deset dni pred Tolstojevo smrtjo leta 1910, ko pisatelj, filozof in grof pri 82 letih nenadoma skrivoma pobegne s svojega posestva in zapusti družino v Jasni Poljani, ki jo zamenja za železniško postajo v Astapovem, kjer nazadnje za posledicami pljučnice tudi umre. Iz tega Basinski črpa literarizirano kroniko, ki se na osnovi stvarnih dokumentov zazira v vsa obdobja Tolstojevega življenja in ponuja avtorske interpretacije dogodkov, dogajanj, filozofije, zunanjih in notranjih bojev, ki so velikega pisatelja oblikovali.
Pogled nazaj s točke smrti je utemeljen zato, ker je Tolstoj pri 50 doživel globoko osebno krizo, po kateri ga je močno obsedala misel na smrt. Duhovni obrat je tudi razlog, da ga je začelo družinsko življenje dušiti. Basinski tako ob študiji Tolstoja izpiše tudi podrobno študijo njegove soproge Sofje Andrejevne, s katero je bil v sicer vse prej kot harmoničnem zakonu zvezan pol stoletja. Prav ona oziroma njene ljubosumne »scene« ter družinski škandali naj bi bile po eni od teorij razlog za pobeg.
Skrivnost nekega pobega
»Marsičesa o Tolstoju ne moremo razumeti, ne da bi poznali okoliščine njegovega rojstva, otroštva in fantovskih let,« je pred ljubljanskim občinstvom ugotavljal Basinski, ki v knjigi opisuje primere več njegovih paničnih in nenadnih pobegov ali poskusov pobegov. Celo eden najzgodnejših Tolstojevih spominov je želja, da se iztrga iz plenic, ter izkušnja, ko ga majhnega dečka na kolenu pestuje mamin bratranec, on pa oboje doživlja kot ujetništvo in nasilje. Ne glede na vse pa se zdi, da tudi po literarni raziskavi Basinskega pravi razlogi za pobeg (kot tudi marsikaj drugega v življenju tega duhovnega velikana) ostajajo nejasni, celo nepojasnljivi.
Druge teorije o pobegu namreč pravijo, da se je želel vrniti med kmete, katerih moč in način življenja je občudoval, da je želel k ljubljeni sestri nuni, da se je želel spraviti s pravoslavno cerkvijo, ki ga je izobčila, da se je želel materialnih spon osvoboditi v povsem filozofskem smislu. Resnica je, po Basinskem, nekje vmes. Vse življenje naj bi imel sindrom ubežnika, težaven odnos z ženo, ki mu je rodila 13 otrok, naj bi bil tehten povod, če ne osrednji razlog.
Po predavanju je iz občinstva prišlo vprašanje, ali se je Basinski posvetil predvsem »tragedijam zakonske postelje« (poimenovanje je Tolstojevo), a se je le dotaknil in premalo teže dal njegovim domnevnim homoseksualnim nagnjenjem. Predavatelj je odgovoril, da po njegovem vedenju ni šlo za homoseksualnost, ampak le za mladostno iskanje. Vsekakor je Basinskemu uspelo postaviti spomenik človeški kompleksnosti, ki jo je poosebljal prav Tolstoj kot pravi »zapleteni Rus«: močen in šibek, trmast in sentimentalen, moder in ljubosumen, mehak, tankočuten in včasih nerazumljivo okruten.
