Starega leta dan, nekaj ur manjka do polnoči. Ljubljanski kriminalistični inšpektor Taras Birsa se mimo Bohinjskega jezera z ženo vrača s smučanja, ko se ustavi ob policijski patrulji, ki ravno iz vode vleče brezglavo žensko truplo neznane identitete.
Kriminalke so edini literarni žanr, kjer se v povzetku ne spodobi povedati nič več od tega. Vse drugo bi bilo razkrivanje vsega tistega, zaradi česar bralci tako radi segajo po kriminalkah. A zgornji opis je zasnova žanrsko uspelega novega romana JezeroTadeja Goloba, kresnikovega nagrajenca iz leta 2010. Tudi lanski kresnikov nagrajenec Miha Mazzini je nedavno objavil delo, ki ga je založnik označil kot triler, junak v njem pa razrešuje tri umore: osebnega, skupinskega in medijskega.
Obeta se več suspenza
Bralci Jezera složno trdijo, da se Golobov roman bere skoraj tako tekoče, če ne bolj, kot kriminalke ta čas izjemno priljubljenih Skandinavcev. Torej se morda tudi temu žanru pri nas obetajo boljši časi bolj množične in kvalitetne pisateljske produkcije. Samo v zadnjih mesecih sta poleg zgoraj navedenih izšli še dve žanrski knjigi. Prva je Pohorska transverzalaAvgusta Demšarja, druga je knjiga Mete OsredkarZločin v Stari Fužini, ki stopa po stopinjah prvencaUmor v Šmihelski vasi; obe kriminalko parodirata, in to zelo posrečeno. Deloma z liki, kakršen je vzkipljivi, nesposobni inšpektor Kos, deloma z zajedljivo gostobesednostjo.
O kriminalnem romanu na Slovenskem pa gotovo ni več mogoče govoriti brez dodelitve posebnega mesta Demšarju, ki je morda kar neke vrste začetnik mini renesanse žanra pri nas, gotovo pa nosilec praporja najbolj produktivnega in konsistentnega pisca. Z osmim romanom Pohorska transverzala se je preizkusil v žanru politične kriminalke. Prvak vohunsko-političnega žanra je gotovo John le Carré.
Le napeto ali tudi relevantno?
Pri vprašanju, ali naj bodo kriminalke le dobro napisana žanrska dela ali naj ambiciozno segajo čez te okvire z odpiranjem problemskih vprašanj, se mnenja bralcev delijo v dve skupini. Marcel Štefančič jr. je pred leti ugotavljal, da slovenske kriminalke nedvomno mislijo, da so več kot kriminalke, kar med drugim kažejo z izumetničenim, obloženim jezikom, ki zanika eno od ključnih načel žanra: preprost jezik, v katerem naj ne bi bilo prostora za subtilnejše zapeljevanje bralca.
A na globalnem trgu o tem ni dvoma, četudi je močno umetniški jezik še vedno nezaželen. Sodobne globalne uspešnice nedvomno prehajajo žanrski okvir zgolj dobro napisane napete zgodbe s prestopanjem v problemski roman. To velja za »skandinavski noir«, pa naj gre za romane Šveda Stiega Larssona in Norvežana Joja Nesboja ali za televizijske serije, katere odlična predstavnica je dansko-švedska produkcija Most. Če so se klasični avtorji od E. A. Poeja prek Arthurja Conana Doyla do Agathe Christie ukvarjali z zločinom kot izoliranim družbenim dogodkom, sodobni avtorji kriminalko vpenjajo globoko v družbeno stvarnost, z njo razkrivajo kolektivne in individualne patologije: od neenakosti spolov prek nasilja v družini do socialnih krivic.
Rojstvo avtohtone slovenske kriminalke
Z izjemo posameznih avtorjev, denimo Sergeja Verča, Maje Novak in Aarona Kronskega, se je slovenskih kriminalk v preteklosti držal sloves duhamorno predvidljivih zapletov, kar v sodobni produkciji ne drži več. A med anglofonim in slovenskim piscem kriminalk so še vedno pomembne razlike. Če so na tujih trgih prav pisci kriminalk že s svojimi imeni znamke, ki pritegujejo množično bralstvo, v Sloveniji pravega »zvezdnika« še nimamo. Na angleškem jezikovnem trgu žanrski pisci bistveno lažje osvojijo množični trg kot »resni«, pri nas je prav obrnjeno. Težko si je predstavljati čas, ko bi imel denimo Demšar toliko bralcev in prodanih izvodov kot Drago Jančar. A se tudi to spreminja. Kot je ob Jezeru dejal urednik Miha Kovač: »Z rojstvom avtohtone žanrske književnosti se pomembno utrjuje slovenska knjižna krajina.«
