Na štiri leta zapora in 2500 evrov denarne kazni so obsodili Ljubinka Kovačevića, nekdanjega kurirja na ljubljanskem okrajnem sodišču. Uslužbenec, pooblaščen za prenašanje sodnih spisov, dvigovanje poštnih povratnic in podobno, je v zameno za podkupnino poskrbel, da je sodni spis izginil neznano kam. Predvsem se je specializiral za tatvine tistih, ki so se nanašali na vožnjo pod vplivom alkohola. Med njegovimi strankami so bili tudi vozniki, ki so jih policisti večkrat zasačili vinjene, in ker bi poleg denarne kazni ostali še brez vozniškega dovoljenja, so bili pripravljeni storiti marsikaj.
Del že zastaral
Kovačeviću so sodili že v drugo. Prvič, v začetku leta 2014, je dobil osem let zapora, skupaj z njim pa so za krive spoznali tudi Huseina Mahmutovića, Milana Dorerja in Borisa Berganta. Trojica naj bi dala podkupnino in zato dobila po leto in tri mesece zapora. Na zatožno klop sta takrat sedla še dva: Drago Žnidaršič (zaradi dajanja podkupnine) in Rasim Đogić, posrednik med Kovačevićem in zainteresiranimi prekrškarji. V nasprotju z ostalimi sta tožilske očitke priznala in Žnidaršič je dobil pogojno kazen, Đogić pa se je družbi »odkupil« s 730 urami družbenokoristnega dela.
Po priznanju je takšna sodba za Žnidaršiča in Đogića postala pravnomočna, ostalim pa jo je višje sodišče razveljavilo in lani se je sojenje začelo znova. Tožilstvo je zdaj zaradi zastaranja umaknilo obtožbo zoper Kovačevića zaradi ponareditve ali uničenja uradnih listin, prav tako tudi obtožbo zoper Mahmutovića. Sodni senat pa je pod vodstvom Alje Kratovac Dorerja in Berganta zaradi pomanjkanja dokazov oprostil, Kovačevića pa spet obsodil zaradi jemanja podkupnine.
Kurir je imel posebej izdelan sistem, kako izločiti spise iz »prometa«. Najprej je poskrbel, da prvostopenjska sodba ni postala pravnomočna. Stranki je zato svetoval, naj se nanjo pritoži. Na račun tega je vzel prvi del podkupnine, ki naj bi šel, kot je razložil, za stroške odvetnice, da bo napisala pritožbo oziroma njeno napoved. Odvetnica, ki s temi sleparskimi posli ni imela nič, je za svoje delo sicer zaračunala 40 evrov, Kovačević oziroma njegov »odposlanec« Đogić pa sta ljudem lagala, da gre za višji, tudi 300 evrov visok strošek. Po pritožbi bi moral spis romati na višje sodišče, za kar pa je bila zadolžena ravno kurirska služba. Takrat ga je prestregel Kovačević in poskrbel, da je za vedno izginil.
V kaosu se je dobro znašel
Kovačeviću so prišli na sled spomladi 2008, ko se je pri predsednici okrajnega sodišča oglasil eden od prekrškarjev in razkril, da je dobil ponudbo take vrste in jo tudi posnel. Predsednica je obvestila tožilstvo in policijo in začela se je preiskava, pri kateri so si pomagali tudi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Usoda je hotela, da je prijavitelj kmalu po začetku preiskave, ponovno hudo vinjen, zletel s ceste in umrl.
S sodnim kurirjem je stik navezal tudi tajni policijski sodelavec, domnevni prekrškar Brane. Obtoženi mu je zagotovil, da lahko uredi vse njegove težave. »Ampak brez denarja ne bo nič,« mu je namignil v enem na skrivaj snemanih telefonskih pogovorov. Njegov končni račun je znašal 1150 evrov. Tudi sicer je vedno zahteval denar, od Žnidaršiča pa (poleg 900 evrov) tudi, naj uredi, da bo sinovo sicer tehnično neustrezno vozilo opravilo tehnični pregled.
Pri goljufivih poslih mu je šel na roko tudi takratni sistem dela na sodišču, ki je ravno preživljal dve reorganizaciji, v tem kaotičnem stanju pa se je še kako dobro znašel. Po tej aferi so uvedli dodatne notranje nadzore, dogradili računalniške evidence in uvedli druge izboljšave.
