Štiri vpletene države, trinajst obtoženih in zgolj trije obsojeni. Takšen je izkupiček odmevne podkupovalne mednarodne afere Patria, ki je svoje prve korupcijske obrise dobila pred desetletjem. S sredino odločitvijo finskega sodišča, ki je zavrnilo vse obtožbe proti orožarskemu koncernu glede dajanja podkupnin med prodajo oklepnih vozil Hrvaški leta 2007, so namreč vsi sodni postopki praktično zaključeni. Aktualna ostaja zgolj še zahteva za varstvo zakonitosti glede odločitev o zastaranju zadeve Patria, ki jo je na vrhovno sodišče vložil predsednik SDS Janez Janša.
112 milijonov evrov na Hrvaškem, 278 milijonov evrov v Sloveniji
Najbolje so jo odnesli obtoženi na Finskem, od koder naj bi se korupcijske prakse izvozile v vsaj tri države. Pet nekdanjih zaposlenih pri orožarski družbi je »preživelo« sojenja tako v slovenskem kot v hrvaškem delu procesa. Finskemu tožilstvu najprej ni uspelo dokazati obtožb, da naj bi nekdanji vodilni predstavniki Patrie podkupili slovenske predstavnike, pred dnevi je tamkajšnje sodišče zavrnilo tudi vse obtožbe zoper Reija Niittynena, zastopnika Patrie tudi v Sloveniji, in Heikka Hulkkonena, ki sta bila na prvi stopnji obsojena na 20 mesecev pogojne kazni. Kazni v višini 297.000 evrov ne bo treba plačati niti finskemu orožarju.
Za komentar smo pred dnevi zaprosili finskega tožilca Jukko Rappeja, ki je vodil tako slovenski kot hrvaški proces, vendar neuspešno. Je pa Rappe še lani poudarjal, da sta primera skorajda identična. »Gre za iste obtožence, poudarki v zadevah so zelo podobni, do očitanih kaznivih dejanj je prišlo skorajda v istem obdobju, posrednika sta bila Wolfgang Riedl in Walter Wolf,« je pred letom dni pojasnjeval finski tožilec. Andrej Ferlinc, slovenski tožilec v zadevi Patria, ob tem poudarja, da »postopki v posamezni državi načeloma ne morejo vplivati na postopke v drugi državi, tudi če se pravnomočni zaključki postopkov med seboj razlikujejo«. »Ne more pa biti dvoma, da ima obsodba za korupcijo v kateri koli državi lahko pomen za dobro ime gospodarske družbe, ki proizvaja kateri koli proizvod, in da so lahko prizadeti finančni interesi tako eventualno obsojenih dajalcev korupcije kakor tudi poslovni interesi drugih, ki so deležni javnega mnenja, da sklepajo gospodarske posle le s pomočjo korupcije. To velja tudi za države. V igri so namreč lahko ogromne vsote denarja iz državnih proračunov,« dodaja Ferlinc.
Spomnimo, da je bil posel med Hrvaško, družbo Đuro Đaković in finskim orožarjem vreden 112 milijonov evrov, 278 milijonov evrov je bila sprva vredna pogodba med Slovenijo, Rotisom in Patrio, ki je v večinski državni lasti.
To, da je Patria deloma tudi v lasti države, po mnenju dekana helsinške pravne fakultete in profesorja kazenskega prava Kimma Nuotia ni imelo nobenega vpliva na sojenje. Ob tem dodaja, da je tožilec Rappe na Finskem največji strokovnjak s področja korupcijskih kaznivih dejanj. »Glede na finske izkušnje lahko povem, da so korupcijski primeri iz zasebnega sektorja za tožilce težji, če se odvijajo in preiskujejo tudi v drugih delih sveta. V zelo redkih primerih, povezanih z izvoznim gospodarstvom, je bil pregon uspešen,« je za Dnevnik še povedal Nuotio.
Razlika med slovensko in avstrijsko sodbo
V Sloveniji sta potekali dve sojenji v zadevi Patria, a zgolj eno je doživelo epilog. Medtem ko je zadeva, v kateri so v glavnih vlogah nastopali Janez Janša, Tone Krkovič, Ivan Črnkovič, Walter Wolf in Jože Zagožen, zastarala, sta bila v tako imenovanem procesu Patria II. na zaporno kazen pravnomočno obsojena lobist Jure Cekuta in upokojeni brigadir Peter Zupan. Slednji je kot uslužbenec obrambnega ministrstva Cekuti še pred objavo razpisa predal dokumente v zvezi s projektom bojnih vozil, te dokumente pa je Cekuta izročil avstrijskemu orožarskemu lobistu Hansu Wolfgangu Riedlu in Niitynenu, za kar naj bi na svoj bančni račun prejel 460.875 evrov. Spomnimo, da je bil Riedl že leta 2013 v Avstriji obsojen na tri leta zaporne kazni. Z drugimi besedami: obsojeni so bili zgolj trije posredniki 278-milijonskega posla.
Ferlinc je nezadovoljen, da je o pomenu izraza »sprejeti obljubo nagrade« tako velika razlika med sodbama slovenskega ustavnega sodišča in avstrijskega vrhovnega sodišča. »Vrhovno sodišče je namreč izrecno sprejelo oceno, da je bila isti osebi, kakor v slovenskih sodbah nižjih sodišč, po dr. Zagožnu obljubljena nagrada in da so že s tem podani vsi znaki kaznivega dejanja, tudi če sodišče ni ugotovilo neposrednega stika z osebo, da bi ugotovilo, kje je 900.000 evrov,« poudarja Ferlinc. Korupcijski delikt so avstrijski sodniki po tožilčevem mnenju očitno ugotavljali iz dokumentacije in ne s konkretizacijo korupcijskega dejanja, »kakršnega v sodobni praksi ne srečujemo, ker nihče ne podpisuje potrdil ali naročilnic za podkupnino, niti si slovesno ne sega v roko, pač pa se podkupnine skrivajo v navideznih poslih lobiranja in svetovanja«.
