Mnogi v Britaniji mislijo, da je za brexit najbolj zaslužen ali najbolj kriv (odvisno, v katerem taboru so) odkriti evrofob Nigel Farage. Preostali pa eno ali drugo pripisujemo blondincu brez glavnika Borisu Johnsonu, daleč najbolj znanemu otoškemu politiku in nekdanjemu novinarskemu kolegu, ki mu vsi rečejo (kot bi bil politična Madonna) kar Boris.
Malce za, malce proti
Johnson je trdil, da se je za podporo brexitu odločil po dolgotrajnem boju z vprašanjem, ali naj bo za ali proti. Dokler ni nedavno postal zunanji minister, je kot najbolje plačani kolumnist v deželi (za tedensko kolumno je pri desničarskem Telegraphu dobival četrt milijona funtov na leto) o brexitu napisal dve kolumni. Eno za obstanek v EU, eno proti. Objavil je tisto proti, ker je kot večni oportunist z zelo sproščenim odnosom do resnice (dvakrat je bil odpuščen zaradi laganja, enkrat kot novinar, ki si je izmislil citat, in enkrat kot politik, ki je vodji stranke zanikal zunajzakonsko afero) v brexitu oziroma referendumskem porazu nekdanjega sošolca z oxfordske univerze in dolgoletnega prijatelja Davida Camerona začutil priložnost za uresničitev svoje največje politične ambicije, osvojitev premierskega stolčka. Ko je več mesecev po referendumu prišla na dan njegova protibrexitska kolumna, je trdil, da jo je napisal samo v korist svojemu »miselnemu procesu« in v »napol parodičnem tonu«. Malokdo mu je verjel.
Ti kolumni sta priklicali v spomin njegovi kandidaturi za predsednika Oxfordske unije, najbolj znanega debatnega kluba na svetu, sredi osemdesetih let, ko je bil študent na oxfordski univerzi. Ko je kandidiral prvič, je bil kot desničarski konservativni kandidat, ki je poveličeval železno Margaret Thatcher, poražen. Naslednje leto, ko je nastopal kot nasprotnik njenega desničarskega ekstremizma, je zmagal. Njegovi kritiki pravijo, da leta 2001, ko je bil prvič izvoljen za poslanca konservativne stranke, zelo očitno ni bil na njenem evroskeptičnem desničarskem krilu. Imeli so ga celo za evrofila.
Državljan ZDA, ekonomičen z resnico
V ZDA rojeni Johnson, ki ima dvojno državljanstvo in govori dobro francoščino in italijanščino, je izjemno inteligenten in razgledan mojster besede. Pisane in govorjene. Pisana – kot kolumnistu in avtorju vrste knjig – mu je prinašala veliko več denarja kot osemletno županovanje Londonu (2008–2016), ki je kot vse drugo, kar je do zdaj počel, pokazalo, da je pogosto, kot na fin način rečejo Angleži, ekonomičen z resnico (beri: da se rad zlaže). Mnogi ga razglašajo za političnega klovna. Res rad posega po šalah, ki pa se jim sam nikoli ne smeji, kar naj bi pomenilo, da hoče vedno imeti nadzor nad položajem. Tudi njegova spontanost naj bi bila vedno igrana in premišljena.
Brexit naj bi bil neke vrste vstaja proti elitam. Boris in njegova družina, katere večina članov je bila javno proti brexitu, pa sta poosebljenje britanskega elitizma. Nekateri so ga razglasili za »prijazno različico Donalda Trumpa«, ki ga je Johnson do lanske izvolitve glasno kritiziral. Po volitvah je obrnil ploščo. In ta teden, takoj po obisku v ZDA, kjer je sestankoval s Trumpovimi pribočniki, je povsem nepričakovano priletel na obisk v Slovenijo. Povod naj bi petindvajsetletnica britanskega priznanja Slovenije. Ni znano, kdaj se je kakšen britanski zunanji minister udeležil petindvajsetletnice britanskega priznanja kakšne države, a verjetno se ni. Lepo od njega, saj so visoki obiski med državama, ki jih je premalo, vedno dobrodošli.
Nikoli ne bomo vedeli, ali bi Johhson prišel tudi, če Trump ne bi bil na poti v Belo hišo in če ne bi bil poročen s slovensko lepotico Melanio. V bistvu ni pomembno. Pomembno je, da je Johnson prvi znani tuji politik, ki je pokazal, da je Melania dramatično povečala slovensko težo na svetovnem političnem prizorišču. Hvala, Melania, hvala, Boris.
