Skupni imenovalec teh zapisov je poskus uveljavitve ugleda ustavnega sodišča kot zadnje instance pri odločitvah pravne države, nad katero je le modro nebo. Z bivšimi ustavnimi sodniki, ki se javno oglašajo, in s predsednico ustavnega sodišča se je mogoče strinjati, da je treba uveljaviti koncept »ustavne demokracije«, ki naj prepreči, da večina (v zakonodajnih postopkih, referendumih…) posega v ustavno zagotovljene pravice manjšin. Nekaj pomembnih odločitev ustavnega sodišča je bilo na tej poti: na primer preprečitev referendumov o gradnji džamije, poprava krivic izbrisanim, odprava nekaterih protiustavnih določb ZUJF… Vendar pa ni mogoče mimo spornih odločitev ustavnega sodišča, ki so povzročile ogromno (gmotne in moralne) škode in zmanjšale zaupanje v pravno državo, ustavno demokracijo, pravosodje in še zlasti v ustavno sodišče. V času izbora novih sodnic in sodnikov se je pomembno vprašati, kje so razlogi teh neprepričljivih odločitev ustavnega sodišča.
Naj spomnimo. Ustavno sodišče je dovolilo referendum o človekovih pravicah (istospolnih), a ne o vračanju fevdalnega premoženja cerkvi; spomnimo se odločitev o financiranju zasebnih šol, poimenovanju Titove ceste, pa vrste sklepov o zavrnitvi ustavnih pritožb, v katerih so se zatrjevale kršitve socialnih in ekonomskih pravic. Ustavno sodišče je sprejelo »pogumno razveljavitev« nekaterih določb ZUJF (ki so diskriminirale desettisoče državljanov) šele po padcu vlade/koalicije, ki je sprejela te protiustavne ukrepe, in po tistem, ko je nova vlada/koalicija sprožila postopek za spremembo spornih določb tega zakona. Tisoče tožb je zasipalo sodišča, nastala je odškodninska odgovornost države, da ne govorimo o zaupanju v pravno državo.
Z odločitvijo o ustanovitvi občine Ankaran je ustavno sodišče prekršilo načelo delitve oblasti in poseglo v pristojnost državnega zbora. Razvpiti primer Patrie kaže na »perverzno razlago pravne države« (Simoniti, Sobotna priloga, 24. december 2016). Ustavno sodišče se izmakne jasni sodbi o krivdi/nedolžnosti »prvaka opozicije« (ki je bil na rednih sodiščih pravnomočno obsojen za korupcijsko kaznivo dejanje, storjeno v času, ko je bil predsednik vlade!) ter vrne zadevo v obravnavo na prvi stopnji, ki naj razišče, »ali je bil zakonski znak sprejema obljube nagrade konkretiziran«. Pri tem ustavno sodišče seveda ve, da se bliža zastaralni rok (za vsak primer pa še zahteva, naj obravnava zadevo drug sodnik – namreč ta mora predelati desettisoče strani spisa, kar do zastaralnega roka ni bilo mogoče). Odločitev ustavnega sodišča v javnosti brez pomislekov vneto brani bivši ustavni sodnik, odločitve treh ravni rednih sodišč niso bile dovolj predstavljene javnosti (sodniški kodeks ne dovoljuje sodnikom javne razprave o sodbah), šele tožilec je na kratko in jasno predstavil javnosti, da sodbi avstrijskega in slovenskega sodišča slonita na istih dokazih (Andrej Ferlinc, Sobotna priloga 24. december 2016)! V »nedemokratični« Avstriji je sodba obstala, naše ustavno sodišče pa je s svojo »odločitvijo« zgolj prispevalo k zastaranju primera. Kašno je sporočilo avstrijskega pravosodja in kakšno našega ustavnega sodišča v zvezi s korupcijo?
Kaj je skupni imenovalec, kje so razlogi spornih odločitev ustavnega sodišča? Pri vseh je šlo za »nazorsko« odločanje ali politične kompromise. Zahteva o »nazorski uravnoteženosti« sestave ustavnega sodišča je v neposrednem nasprotju s profesionalno in strokovno etiko sodnikov. Nazorski princip pripelje do ideološko, nazorsko in politično lojalnih sodnikov (političnim subjektom, ki imajo vpliv na imenovanje) ter nižanja strokovne profesionalne ravni sodišča. Dosedanji sestav ustavnega sodišča dokazuje, da politični kriterij ni združljiv s strokovnim. Politično sestavljeno najvišje sodišče lahko sprejema odločitve s katastrofalnimi posledicami: to nam kažejo tudi nekateri tuji primeri, spomnimo se odločitve vrhovnega sodišča ZDA, ki je s svojo »republikansko« večino omogočilo, da je postal predsednik Bush in ne Gore.
Predsedniku Republike Slovenije pri izbiri primernih kandidatov za nove ustavne sodnike nekateri ponovno predlagajo nazorski kriterij. Po kakšnih merilih, kako ugotoviti nazor kandidata? (Vpogled v glavo, protiustavno zahtevati samoopredelitev?) Upoštevati njihovo politično podporo? (Dobili bi sodnike, ki bodo dolžni vračati uslugo in bodo stalno pod političnim pritiskom.) Preveriti dosedanja dejanja, ki kažejo nazorsko opredelitev kandidata? (Če pretekle odločitve, izjave, dejanja kažejo na nazorsko pristranskost kandidata, bi mu morali vzeti »licenco«, ne pa ga promovirati v ustavnega sodnika.) »Pravičen nazorski princip« je ne samo neprimeren in nevaren, temveč tudi v praksi neizvedljiv. Nazorski princip bi dal tudi popolnoma napačen signal bodočim kandidatom: ne profesionalna strokovna, temveč nazorska afirmacija in promocija je odločilna za izbor. Kako naj ustavno sodišče ustavnopravno presoja odločitve državnega zbora, če je sestava sodišča politična preslikava sestave zakonodajnega telesa?
Najpomembnejši je strokovni kriterij: dosedanje delo in bibliografija. Upoštevati velja zastopanje pravnih panog (na primer potrebni so vrhunski teoretiki kazenskega, gospodarska prava), pa razmerje med profesorji prava (ki jih danes v sestavu ni), sodniki in tožilci (doslej še ni bilo sodnika iz tožilskih vrst), potem spolno sestavo ter osebnostne lastnosti (osebni ugled, urejenost, tolerantnost, spoštljivost do drugače mislečih…). Premalo se poudarja pomen kompetenc in ugleda predlagatelja kandidata (ki nosi del odgovornosti pri imenovanju): upoštevati je treba, ali je predlagatelj vrhovno sodišče, univerza ali kakšna druga ugledna nepolitična institucija ali pa gre zgolj za samopredlaganje.
Odgovornost predsednika države je uveljaviti predvsem strokovne in profesionalne kriterije ter se soočiti s političnimi interesi v državnem zboru. V primeru, ko se morata dva državna organa sporazumeti o izboru, je situacija, ko je težko doseči sporazumno rešitev, običajna. Pristajanje na politično/politikantsko kupčkanje in trgovanje bi pripeljalo le do nižanja ugleda ustavnega sodišča, predsednika in državnega zbora.
Remzo Skenderović je sodni tolmač in član Društva SRP.
