Tonetu Kralju se kaj podobnega ni zgodilo, čeprav je podobno, a še bolj nevarno, s freskantskim delom po primorskih cerkvah drezal v politične teme v času po prvi svetovni vojni, od leta 1921 do konca druge svetovne vojne, in nadaljeval še potem, do konca šestdesetih let. Na povabilo slovenskih duhovnikov je namreč poslikaval cerkve od Posočja, Goriške, Krasa pa vse do morja. Poslikal jih je več kot petdeset, samo primorskih, saj ga v preostali Sloveniji niti enkrat niso povabili k delu. S tem je ustvaril gosto mrežo poslikav, ki jo obravnava Egon Pelikan v knjigi Tone Kralj in prostor meje skozi projekcijo cerkvene umetnosti kot angažirane politične izjave in nacionalnega označevanja ozemlja. Slikar je pozitivne like, Kristusa in Marijo, oblačil v narodne barve, belo-modro-rdečo, med osebe svetopisemskih zgodb pa kot negativce neopaženo »pretihotapil« aktualne politične like, Mussolinija, Hitlerja, D'Annunzia; po vojni jim je zaradi razočaranja nad novo politično oblastjo dodal še Karla Marxa. To so hudiči, izdajalci, sovražni vojaki, ki mučijo Kristusa, znani obrazi, katerih podobe so v tistem času razširjali množični tiskani mediji. Represivne politične oblasti jih niso opazile, kar je bila za slikarja velikanska sreča, medtem ko so naročniki, narodnozavedni slovenski duhovniki, zadovoljno pogledovali na te bolj odmaknjene dele poslikav, saj so odražali tudi njihov politični program. V njem sta se, kot razlaga Pelikan, neobičajno mešala katolicizem z nacionalno idejo in se spajala v antifašizmu. Duhovniki so bili edina še preostala narodnozavedna intelektualna elita na Primorskem v času, ko se je z italijansko zasedbo začel uresničevati fašistični načrt – popoln izbris slovenskega naroda: prepoved slovenščine v šolah, razpustitev 400 slovenskih političnih in kulturnih društev, odpustitev 800 visokih uradnikov, sodnikov in učiteljev.
Nov pogled na cerkveni freskantski opus Toneta Kralja je intriganten vstop zgodovinske stroke na prizorišče likovnih tem. Njen premik od politične zgodovine, v kateri je bila še pred nekaj desetletji povsem zasidrana, v kulturno zgodovino, je prispeval k umetnostnozgodovinskim interpretacijam tisto, kar jim je doslej manjkalo, to je natančno preučen zgodovinski kontekst političnih dogodkov, ki so spodbudili to umetnost. Naša umetnostna zgodovina, ki se pri srednjeveških cerkvenih freskah rada obsesivno ukvarja z iskanjem grafičnih predlog, je zdaj dobila dopolnitev za moderni čas, saj je zgodovinar izbrskal modele, fotografije iz sočasnih tiskanih medijev za prikrite upodobitve političnih despotov. Kralj je enako kot v srednjem veku uporabljal moralistično estetiko, ko so negativni liki označeni s telesno grdoto, spačenimi obrazi ali grbami, in hoteno ostajal ves ljudski, saj je želel ustvarjati vsem razumljivo, komunikativno, popularno umetnost. To, kar je umetnostni zgodovinar Marijan Zadnikar posmehljivo označil kot ugajanje »sladkobnemu primorskemu okusu«, je imelo v ozadju krvavo resen politični boj zatiranega ljudstva. Dekorativnost je bila hkrati maska za angažiranost in Kraljev umetnostni program, saj se kot umetnik ni želel zapirati v elitističen nagovor. Knjiga je atraktivno opremljena z izvrstnimi novimi posnetki Kraljevih fresk, ki jih je prispeval fotograf Matjaž Prešeren, in tokrat zgodovina daje lekcijo umetnostni zgodovini o tem, kako privlačno so lahko predstavljene likovne teme.
Kraljeva dejavnost je namreč pravi underground, subverzija, ki jo je Kralj izvajal pred očmi despotske in nasilne fašistične nadoblasti. Ta je načeloma individualistična, upor posameznika proti družbi. Kraljeve subverzije pa so bile naročene, to je bila cerkvena umetnost, preoblečena v politična oblačila, ki je ni financirala cerkev, temveč politična organizacija, Tajna krščanskosocialna organizacija, ki je nastala ob koncu dvajsetih let, ki je za svoje delovanje dobivala denar iz Kraljevine Jugoslavije.
Takoj za Mussolinijem je na freskah med negativci na drugem mestu italijanski futuristični pesnik Gabriele D'Annunzio, ki je kot vojaški poveljnik zasedel Reko. Italijanski kralj mu je za zasluge na dučejevo sugestijo podelil plemiški naziv principe del Montenevoso, princ Snežniški, po gori Snežnik. Na Kraljevih freskah je v podobi hudiča večno obsojen na pekel. Zgodovina lahko odpušča, pozabljati pa ne sme.
