Že od nekdaj vsi kitajski šolarji vedo za štiri velike kitajske izume: papir, tisk, kompas in smodnik. Očitno se jih bodo morali odslej naučiti še veliko več. V študiji kitajskih znanstvenikov so omenjeni tudi rakete, decimalni sistem, vzgoja riža in pšenice, samostrel, streme... Vsaj za decimalni sistem, riž in pšenico je težko zanesljivo trditi, da gre za kitajske iznajdbe.
Ni presenetljivo, da je Kitajska akademija znanosti začela projekt kmalu za tem, ko je Xi Jinping prevzel oblast. Xi hoče usmeriti pozornost domače in tuje javnosti v slavno kitajsko preteklost, da bi tako spodbudil domoljubna čustva in povečal samozavest Kitajcev.
Kitajski mediji so že leta 2006, ko Xija še ni bilo na oblasti, šokirali Škote, ko so dokazovali, da je golf v resnici imel začetke na Kitajskem, in sicer že pred tisoč leti, torej veliko pred 15. stoletjem, ko so ga v Evropi začeli igrati Škoti. Xi pa predvsem rad poudarja, da začetki nogometa prav tako izvirajo iz Kitajske pred 2000 leti, pri čemer je bila ta prvotna oblika nogometa zelo priljubljena med mladimi v kitajskih mestih in med vojaki, ki so tudi s to igro utrjevali svojo telesno pripravljenost.
Mao je bil proti tradiciji
Sedanje veliko zanimanje Xija in njegove vlade za kitajsko preteklost je povsem v nasprotju z zavračanjem kitajske tradicije v obdobju Mao Cetunga predvsem med kulturno revolucijo 1966–1973, s katero je hotel, da bi se Kitajska rešila starih navad, starih idej in stare kulture. Predvsem se je takrat hotel s pomočjo fanatičnih študentov in vojske ponovno dokopati do oblasti, ki jo je izgubil, potem ko je med velikim skokom 1958–1961 od lakote umrlo več deset milijonov kmetov. Nekoč so tudi kitajske vladajoče dinastije hotele uničiti spomin na prejšnje dinastije, a z Maom je to dobilo nove razsežnosti. Templje, dvorce, zgodovinske kraje, stare slike in druge dragocene izdelke iz daljne preteklosti so uničevali predvsem študenti, ki so mahali z rdečimi knjižicami, v katerih so bile Maove misli. Zanimivo je, da je kulturna revolucija imela veliko privržencev tudi v zahodni Evropi, nekaj tudi pri nas, pri čemer so vsi ti mladi evropski idealisti kulturno revolucijo razumeli predvsem iz svojih predstav in idej.
Xi je ponosen na kitajsko preteklost
Danes Xi Jinping pravi, da se je kitajska civilizacija razvijala nepretrgoma od pradavnih časov do moderne dobe. Že pred njim je partija hotela svetu dokazati, da Kitajska ni le dobra v kopiranju, ampak je tudi sama marsikaj iznašla. Štiri že omenjene velike kitajske iznajdbe, papir, tisk, kompas in smodnik, so bile tako glavna tema slavnostnega odprtja olimpijskih iger 2008 v Pekingu.
Kitajci pa so bili nedavno izjemno ogorčeni, ko je britanski BBC predstavil dokumentarni film, v katerem so za 7000 znamenitih kitajskih kipcev vojščakov iz terakote, starih več kot 2200 let, postavili domnevo, da so nastali pod vplivom Grkov; kulturni stik je vsekakor obstajal po svilni poti, zlasti po velikih osvajanjih Aleksandra Velikega. Menda jih je še bolj prizadela leta 2008 povsem točna trditev tedanjega londonskega župana Borisa Johnsona, da je namizni tenis, ki je danes zelo razširjen na Kitajskem, kjer so tudi najboljši igralci, nastal v Angliji.
Zaprtost Kitajske od 15. do 19. stoletja
Xi bi rad prikazal Kitajsko kot inovativno v vsej njeni zgodovini in odprto navzven. Tako med drugim slavi evnuha Zheng Heja (1371–1421), ki je plul po Indijskem oceanu vse do Afrike. A Xi ne omenja, da se je potem Kitajska za 500 let zaprla in izolirala pred svetom, najbrž tudi zato od 15. do 19. stoletja, pravzaprav vse do 20. stoletja, na Kitajskem ni bilo več pomembnih iznajdb. Predvsem pa je Evropa v teh zadnjih petih stoletjih, ko je Kitajska stagnirala, začela svoj veliki zgodovinski pohod z razvojem kapitalizma, za katerega so potrebni predvsem velik trg (to so bile nacionalne države), veliko kapitala (ta je prišel iz čezmorske trgovine) in prosta delovna sila (ko sprva predvsem v Angliji ni bilo več tlačanov in podložnikov). Kapitalizem je v zadnjih 250 letih dobil nov pospešek z industrijsko revolucijo.
Nov vrh zaprtosti pred svetom je Kitajska doživela s kulturno revolucijo. Nekaj let po Maovi smrti pa so reforme Deng Xiaopinga omogočile njeno izjemno uspešno vključevanje v svetovni kapitalizem, kar se nadaljuje v zadnjih 35 letih.
