Kaj je narobe s tistimi, ki stopijo v ta drek? Dejstvo je, da se vonja na obuvalih težko znebijo. Zarine se v vse pore. Zunanjim opazovalcem pa ponuja neizmerno število komentarjev. Izteka se leto, ko so kraljevale enostavne sintagme: oblast jim je stopila v glavo, oklepajo se stolčkov, skrbijo za svoje riti in riti priležnikov, eno govorijo, drugo delajo, spet bomo nasrkali davkoplačevalci, imamo najslabšo vlado v vsej zgodovini in tako naprej.
Kaj je skupno vsem tem sodbam? Predpostavka, da v trenutku, ko stopiš v politiko, oziroma pasji drek, si gotof. Ni ti več pomoči. Politika te posrka, izgubiš kompas, začneš živeti v iluzijah in ne vidiš več malega človeka. Tistega, ki je oddal glas za tebe.
Ta tako opevani mali človek je alibi. V bistvu ne obstaja. Je konstrukt medijev. Zaživi v vsaki zgodbi, ki para srce. Krivice, nedostojno življenje, žrtve birokratskih labirintov, socialne pomoči, napake zdravnikov, brezbrižnost uradnikov in pogoltnost tajkunov so teme, ki vedno zmagajo. Dokler bo v Sloveniji en sam osebek, ki bo dokazal, da se mu godi krivica, bo politika obsojena na javno bičanje. In osebki v tej deželi, znani po svojem neizmernem optimizmu, po svoji dobrodelnosti, po svoji ljubezni do sosedov in po svoji maksimalni toleranci, bodo imeli vedno dovolj argumentov za to, kako je vse zanič. Na robu katastrofe.
V katastrofah se televizije znajdejo najbolje. Če je kakšen dan brez senzacionalno galaktično izjemnih dogodkov, nastopi žalost. Na obrazih voditeljev lahko vidimo, kako jim je žal. Žal, da ne bodo nikogar napičili, nikogar odstavili, nikogar obsodili. V bistvu Slovenija ne potrebuje več sodne oblasti, ki v principu dela prepočasi, sprejema napačne sodbe in je nasploh vredna prezira. Kamere to naredijo hitreje in učinkoviteje. Bombastična napoved, dve izjavi, tri slike in moralistični konec. Siva barva ne obstaja. Je črno ali belo. Zato ni čudno, da pademo vsi okoli, ko se pojavi ena oddaja, na primer Tarča, ki predstavi celo argumente. Številke in primerjave. Paradoks je v tem, da to, kar bi morala biti osnova TV-žurnalizma, postane presežek. Lidija Hren postane za nagrado ime tedna na nacionalnem radiu.
Ime leta na nacionalki pa bo najverjetneje Uroš Grilc. Postal naj bi direktor. In kako lahko Uroš pomaga nacionalki? Oziroma ali nacionalka sploh potrebuje pomoč? Pred skoraj tremi desetletji sem izjavil, da je treba nacionalko porušiti. Ne dobesedno, temveč začeti znova. Jo konceptualno osmisliti in iz državne/privatne/politične/lobistične institucije narediti dinamično javno televizijo. Nekaj, kar bo imelo rep in glavo, ne pa le polnjenje terminov in menjavo politiki všečnih osebkov na izvršnih funkcijah. Javno je pri nas postalo pojem, ki ga nihče ne jemlje resno. Logično, saj vsak za javnim vidi točno določeno interesno skupino. Zato so vse menjave direktorjev in odgovornih urednikov le kozmetični popravki. Enkrat bolj, drugič manj uspešni. In če je verjeti govoricam, je Uroš že zagrozil, da v resnih oddajah tipa Tarča kakšna Angelca Likovič nima več kaj iskati. No, pa smo tam. Pri kozmetiki.
Veliko kozmetike je v zabavljaških oddajah. Nesporna zmagovalka iztekajočega se leta je preverjena oddaja »držimo pesti in se čudimo« z imenom Slovenija ima talent. Nič pretresljivega, s ponesrečenim dvojcem voditeljev, bratoma Domnom in Vidom Valičem, s popolnoma nepripravljenimi žiranti in podpovprečnimi talenti. Ampak z zgledno produkcijo in promocijsko mašinerijo. Kapo dol pred kozmetiko in knedla zaradi zmagovalcev. Če je talent to, da dva mulca lahko na violino in violončelo zašpilata nekaj hitov, potem smo pač dežela brez talentov.
Za politiko ne potrebujete talenta. Imeti morate le željo. Ne nekaj spremeniti, ampak uživati v zmagah in biti strpen ob napadih z vseh strani. Užitek mazohizma ne izostane. Recimo, ključno vprašanje za konec leta: je to, da nihče ne mara predsednika vlade Mira Cerarja in da vsi mediji pišejo slabo o njem, dobra ali slaba novica? Za mene je to dobra novica. Zakaj? Ker to pomeni, da Miro ni padel v areno navijaških strasti, kjer naši nabijajo vaše in obrnjeno. Da se ob njem slabo počutijo tako stari kot mladi politični mački. Da imajo z njim problem tako levi kot desni, tako beli kot črni in tako liberalni kot konservativni. In da lahko vanj vsi usmerjajo svoje frustracije, svoje iluzije in svoj gnev.
Najbolj bizarna politična novica tega leta se je namreč glasila: kako prepovedati registrske tablice, ki bodo imele napisane kombinacije črk, ki spominjajo na kar koli iz nekdanje Jugoslavije. Olajševalna okoliščina za medije je preprosta. Tega si niso izmislili oni, temveč politik. Če pa televizijam uspe v letu 2017, da bodo take bizarne ideje in izjave politikov ignorirale, potem upanje še ostaja. Pa četudi se bo vohalo pasji drek še naprej…
